World VIllage, 2012

Libanonski lutnjist Rabih Abou-Khalil je že dobra tri desetletja stalnica na svetovni glasbeni sceni. Namerno uporabljamo besedo »svetovni«, saj gre za v arabskem svetu rojenega, a v Evropi delujočega glasbenika. Povrhu pa v svojo glasbo, čeprav vleče jasne korenine iz arabske melodike, umešča prvine tako nove in stare evropske klasične glasbe ter jazza kot tudi drugih tradicionalnih muzik. Rodil se je v Beirutu, kjer je tudi odraščal in se učil igranja na oud oziroma lutnjo. Zaradi vojne je z družino leta 1978, star dobrih 20 let, zapustil domovino in se naselil v Nemčiji, kjer je v Münchnu študiral klasično flavto, ki jo je sicer igral že v Libanonu.

Če smo že ugotovili, da je Abou-Khalil stalnica, je treba takoj pristaviti, da se njegova stalnost ogleda v vsaj dveh ozirih. Najprej, s svojimi albumi in projekti vzdržuje visoko raven konceptualne domišljenosti in glasbeniške izvedbe. Drugič, pri njem je prav tako stalna sprememba, saj ves čas v svoje projekte vabi nove glasbenike z vseh vetrov ter se tako preizkuša v vedno novih osebnostnih in zvenskih okoljih. Med zares številnimi glasbeniki, s katerimi je sodeloval, gre izpostaviti Kronos in Balanescu Quartet ter Ensemble Modern, če govorimo o novi klasiki, ter Charlieja Mariana, Kennyja Wheelerja, Steva Swallowa in Joachima Kühna, ko gre za jazzerje.

Kljub pisani paleti sodelavcev vzdržuje Abou-Khalil trdo jedro lastne zasedbe, s katero je posnel tudi lanskoletni album Hungry People. Sestavljajo jo tudi v teh krajih – kjer nas je, mimogrede, libanonski lutnjist v preteklem desetletju dvakrat obiskal na Ljubljanskem jazz festivalu –, dobro znani Luciano Biondini na harmoniki, Michel Godard na tubi in serpentinu ter Jarrod Cagwin na tolkalih.

K posebnosti tele, sicer stalne zasedbe libanonskega lutnjista, saj gre za glasbenike, s katerimi igra že več kot 15 let, tokrat pripomore dodaten glas. Za aktualni album se je zasedbi namreč pridružil še Gavino Murgia, glasbenik s Sardinije, ki je z Abou-Khalilom sodeloval že leta 2004 na albumu Morton's Foot. Takrat je skrbel za nenavadne grlene vokalizacije, tokrat pa je ob vokalih njegova skrb tudi saksofon.

Prav Murgia poskrbi za nekaj presežkov na albumu, na katerem bi sicer težko iskali slabše ali manj prepričljive skladbe. Sardinski vokalist s svojim brnečim baritonom v skladbe vnese svojevrsten nemir in dramo, ki dodatno podžge dinamiko posamičnih skladb. Njegovo prikupno momljanje je nekje na meji med tibetanskimi menihi in tradicionalnim petjem sardinskih vokalnih zasedb. Osnova obeh je repeticija, ki ustvari občutek vrtinčenja in posledično zamaknjenosti, ki je že tako prisotna v lepem številu skladb.

Abou-Khalil se ni nikoli izpostavljal kot solist ali virtuoz, čeprav ima za to več kot primerno podlago. Nasprotno, vedno je skrbel za skupinsko igro in je v aranžmajih pazil, da vsako glasbilo pride do besede. Tako v posamičnih skladbah poleg filigranskega ouda v solističnih bravurah zablestijo prav vsi člani zasedbe oziroma vsi inštrumenti, od brbotave tube prek melodične harmonike in liričnega pa tudi svobodnjaškega saksofona do razposajenih tolkal.

Glasbenik, ki za svoj največji vpliv navaja jazzovskega novatorja na klavirju Theloniousa Monka, še najraje pa uživa ob poslušanju starih mojstrov calypsa, ima prav posebno nagnjenje do odbitih ali vsaj nenavadnih naslovov skladb. Enako je na tem albumu, katerega naslov Hungry People, kot sam avtor pojasni v nekem intervjuju, enako aludira na dobesedno lačne kot na tiste, lačnih sprememb.

S to potezo je še kako družbeno-politično angažiran, pa čeprav v samih skladbah ne uporablja besed. Na albumu nekaj naslovov jasno meri na našo vsakdanjo hrano, denimo uvodna Shrilling Chicken, ki je nadvse živahna in razposajena, medtem ko so tiste, povezane z bolj abstraktnimi, a še kako jasnimi aluzijami, denimo A Better Tomorrow ali pa Dreams Of A Dying City, ubrane v tipičnem arabskem molovskem in melanholičnem ključu.

Album Hungry People odlikujejo odlično igranje, izjemno medsebojno razumevanje glasbenikov ter domiselna dodelitev vlog posameznim glasbilom. Abou-Khalil je poskrbel tudi za fino ravnovesje med živahnejšimi in bolj kontemplativnimi skladbami ter je tudi z razporeditvijo skladb poskrbel, da album, kljub nekaterim resnobnim temam, ki se jih dotika, ne odzveni v otožnem, temveč v bolj živahnem vzdušju. Po več kot treh desetletij diskografske prisotnosti in več kot 20 albumih nas ta glasbenik še vedno zna presenetiti in navdušiti: včasih z vedno istim, včasih pa z vedno novim. Kar je lastnost le redkih mojstrov, ki znajo na soglasbenike zlahka prenesti svoje mojstrstvo in prefinjeno razumevanje glasbenega toka, ki poslušalce večkrat pusti odprtih ust.