Annihaya, 2013

Morphosis. Verjetno ga poznamo. Ne nazadnje nas je lani obiskal z izzivalnim DJ-setom v legendarni kleti. Poznan je po hipnotičnih techno in house šablonah, po svojem specifičnem jeziku harmonije ter po predanosti glasbeni improvizaciji.

Vendar pa imenu, ki stoji kot avtor glasbe današnje Tolpe bumov, v naslovu ne pripenjamo oklepaja, kot bi storili v primeru, če bi vam ploščo prodajali. Prvič namreč se je libanonski svobodnjak pod svoj diskografski izdelek podpisal s svojim pravim imenom - kot Rabih. Rabih Beaini. Morda zato, ker se tokrat predstavlja kot glasbeni zanesenjak, ne nišni producent, četudi je niša mejna in nastavljena razlika nejasna. Morda se je tokrat odločil proti relativnemu konformizmu s formo, kot nekje opiše običajno logiko svojih starejših izdelkov. Čeprav je v isti sapi ta konformizem nenameren.

Glasba s plošče Albidaya je pač drugačna. Ni klubska plesna glasba. Pa vendar. Kljub temu da Albidaya zveni in teče zelo drugače, kot bi, če bi se kotalila ob konstantni kockasti kick drum abstrakciji ... kljub temu se Rabih tu v ničemer ne odmika od poprej zastavljenih krivih poti. Novo tukaj ni niti samo dejstvo stilskega preskoka, nov ni niti „novi“ stil in nove niso njegove tokratne metode dela. Nov celo ni plesni potencial. Nova je le odsotnost specifičnega trdnega ritmičnega ogrodja, odsotnost ritem mašine, vendar pa je ta odsotnost veliko manj drastična, kot bi se morda zdelo. Ne nazadnje gre le za odsotnost enega od množice generičnih elementov, ki so vedno dominirali podobo njegove glasbe. In sama odsotnost to najbolje prikaže. Ritmična matrica je lahko le odsotna. Nadomestilo ni potrebno.

„Novi“ stil je tako bolj sugeriran kot kaj drugega. Sugerirajo nam ga žanrske oznake, ki jih albumu pripenjajo - gre za folk glasbo, za kozmični jazz, za psych izpeljanke. In res je. Albidayo na površini najbolj zaznamuje dediščina tradicionalne arabske glasbe, dediščina kozmičnega Sun Raja ter nasploh afriških glasb in različnih duhovnih izpeljank. A resnici na ljubo ti elementi tukaj le očitneje pokukajo skozi. Tudi Rabihova topla analogna elektronska drdranja skozi ritmično razpuščeno krajino Albidaye zajamejo več zraka. Ti elementi prej niso bili tako drugačni, bili pa so za odtenek manj zaznavni.

In ne nazadnje. Albidaya se prevaja kot začetek. „The“ začetek. Tako smer njenega raziskovanja ne kaže naprej, ne kaže „novih“ smeri na poti umetnika. Tisto, kar kaže, so korenine – so temelji bodoče gradnje. Rabih Beaini tu kaže temelje, a jih ne imitira. Še vedno trdno v svoji sodobnosti nam tukaj demonstrira bazo svoje svobode.