Radar men from the Moon: The Bestial Light

Radar men from the Moon: The Bestial Light

Recenzija izdelka
28. 7. 2020 - 19.00

Fuzz Club Records, 2020

 

Radar men from the Moon, kolektiv glasbenikov iz Eindhovna na Nizozemskem, ki so jih v preteklosti nekateri glasboljubi proglasili za nizozemske mojstre space rocka, je z letošnjo, šesto studijsko ploščo, brezkompromisno zverinsko svetlobo in s tako imenovanim acid metalom ostro predrl dosedanje glasbeno ustvarjanje in bleščeče zakorakal v svoje deseto leto delovanja. Kot desetletniki imajo za sabo že obsežno diskografijo, ki jo med drugim tvorijo tudi trilogija, split ter sodelovanja s Portugalci 10 000 Russos in z britanskimi The Cosmic Dead ter Gnod. S slednjimi so leta 2016 izpeljali projekt pod imenom Temple ov BBV, ki je uradno, fizično obliko zavzel šele pred nekaj dnevi. A le z aktualno ploščo The Bestial Light, ki je izšla letošnjega maja pri otoški založbi Fuzz Club Records, so se Radar men from the Moon zares surovo raztreščili ob tla – v sila pozitivnem smislu.

Osnova inštrumentalne zasedbe, ki jo tvorijo kitarist Glenn Peeters, basist Titus Verkuijlen, bobnar Tony Lathouwers ter kitarist in klaviaturist Bram van Zuijlen, je prešla sprva standardne trio začetke mehkega, na rife osredotočenega psihedeličnega space rocka, se nato spustila v elektroniko, konkretneje v industrialni tehno, ter posegla po nojzu in dronu ter nazadnje z lanskim kratkometražcem Bliss še po ambientalnejši elektroniki. Pred dvema letoma je kvartet prvič preizkusil učinkovitost razširjene zasedbe in enega izmed svojih koncertov izvedel z dvema bobnarjema, saksofonistom in vokalistko, a so se pri nadaljnjem delu kljub uspešnosti tovrstne postave vrnili k manjši zasedbi s še vedno inštrumentalno zastavljeno glasbo. 

Ker pa so člani benda Radar men from the Moon po naravi raziskovalci, so že v tistem času razmišljali o vzpostavitvi nečesa novega – nečesa, kar bi se lahko slišalo kot acid metal. Glede na to, kako zvrstno porozna je njihova glasbena zgodovina, bi lahko rekli, da je naziv do neke mere ustrezen, glasbi, ki se je izvalila iz ideje acid metala, pa edinole zmanjka še malo več metala, da bi bila oznaka neomajno na mestu. Album The Bestial Light namreč prevevajo ponavljajoča se rezka kitarska trdota industriala, zdronizirani (post)pankovski basi ter hladna ritmika. Bendov zaščitni znak ostaja repeticija, vendar je njegov karakteristični zven na aktualni plošči pridobil popolnoma novo zvočno dimenzijo in postal izrazito bolj dinamičen, surovejši in predvsem bolj strasten v primerjavi z bendovim preteklim delom.

Z aktualno ploščo je zasedba naredila ogromen energijski preskok tudi zaradi dodane vokalne interpretacije, prve v njihovi zgodovini. Zasedbi se je poleg na novo pridruženega drugega bobnarja Joepa Schmitza priključil še kričač in poet Harm Neidig, ki skladbe bogati enkrat s srditimi izpovedmi, drugič s premlevanji govorjene besede. Sedaj torej šestčlanska zasedba ostanek inštrumentalnega ponudi le v tretji skladbi Sacred cunt of the universe, ki je svojevrsten odklon v izboru osmih skladb z albuma. Komad deluje kot nekakšna zaustavitev sistema, v kateri vokalist Neidig rabo svojega glasu nadomesti z igranjem na saksofon, s čimer prikliče nekoliko filmsko vzdušje v skladbi, ki je po besedah članov bojda ljubezenski izliv Veneri. Sodeč po njihovih besedah je torej to edina skladba, če izvzamemo njen spotakljiv naslov, ki je vsebinsko ne zaznamujejo blasfemija oziroma ikonoklazem in pohujšljivost. 

Ko tematizirajo človekove prvinske nagone, poželjivost in privlačnost iracionalnega, ne-umja oziroma norosti, v te razprave tako posrkajo še krščanstvo in vzpon konservativizma ter vzporedni propad nekdaj cvetočega in dekadentnega zlatega rimskega obdobja. Konkretno to izraža skladba Eden in reverse, v kateri alarmantno stanje povzema predirljiv zvok kitare in v kateri lahko poslušalec fizično občuti utesnjenost, ki jo ubeseduje vokalist. Tudi najbolj izstopajoča skladba o zlatem scanju, nabita s podvojenim bobnarskim volumnom, je vsebinsko zvezana z omenjenimi tematikami, saj je inspiracijo in tudi svoj naslov prejela od slike Piss Christ umetnika Andresa Serrana. Težaško zvočno sliko plošče The Bestial Light žlahtijo še besedne igre, denimo krvaveča podoba Križanega v prvi skladbi s plošče, v kateri besedo bleeding člani benda premišljeno preobrnejo v Breeding, vendarle pa se s skladbami, kot sta Self in Pleasure, nemoralistično obračajo tudi k lahkotnejšim temam, denimo k užitku, samoljubezni in neskončnosti Jaza, pri čemer glasbeniki vsebino omenjenih skladb stabilizirajo še z bolj enakomerno zvočno celoto in nekaj več vokalne umirjenosti.

Plošča The Bestial Light poslušalcu predoči bestialno svetlobo, luč, ki prebiva v norosti, kakor ji pravijo člani zasedbe Radar men from the Moon. Ploščo opredeljujejo kot dekadentno mešanico nečesa nasilnega in čiste lepote. In res je glasba s plošče The Bestial Light lepa toliko, kolikor je lepa njena naslovnica, četudi nas zaključek plošče brez težko pričakovanega vrhunca pusti željne sprevrženega nadaljevanja.

 

RMFTM – Eden in reverse [2020]
RMFTM – Piss christ [2020]
RMFTM – Moon [2019]
RMFTM & 10,000 Russos – A song to get rid of the crooked crosses [2018]
RMFTM – Drunk With God [2017]
RMFTM & Gnod – Temple ov BBV [v živo @ Eindhoven Psych Lab, 2016]
RMFTM – Decadence [2016]
RMFTM – Reverie [2014]
RMFTM – Avant-garde Luxury [2012]
RMFTM – Intergalactic dada & Space trombones [2011]
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.