Clever Eagle Records, Desperate Infant Records, Dingleberry Records, Dischi Decenti, Non Ti Seguo Records, General Soreness, Pundonor Records, Sad React Records, Voice Of The Unheard, 2021

Vsak človek, osamljen v množici mimoidočih, je sam svoj svet; kot Zemlja, utopljena v črnem prostranstvu, pod žarometi hladnih zvezd. Vsaka naša izpoved naleti zgolj na gluho entropijo, ki ne ponuja nikakršne tolažbe ali lajšanja bolečin. Toda kljub temu da nas nihče in nič ne posluša, ljudje najdemo uteho v izpovedi praznini, v katero spustimo uteži, ki nas bremenijo. Iskanje očiščenja in miru je osrednji motiv debitantskega LP-ja italijanskega screamo benda Radura. Album, imenovan Effetto Della Veduta d’Insieme, spremlja manifest, v katerem se umetniki primerjajo z astronavti, ki od daleč gledajo na svet, a v njem še vedno ne morejo najti smisla ali pomena, zgolj zmedene črte, nepopolne identitete in temačne sence. Notranji nemir in bolečino čistijo s katarzičnimi kriki, dokler ne dosežejo svoje izmuzljive jase oziroma čistine, kar v italijanščini ime Radura tudi pomeni.

Album se začne z osamljeno akustično kitaro, ki prerase v skrivnostno in ambientalno zvenečo pesem z napol odpeto, napol recitirano poezijo La Luce Che Copre Gli Angoli. Podobne kombinacije različnih vokalnih izvedb se večkrat ponavljajo na albumu; mešanje klasičnega screamo kričanja, melodičnega petja in recitacije učinkovito poudarja besedila, hkrati pa komplementira melodično dinamiko instrumentalne sekcije. K misterioznemu, na trenutke eteričnemu občutku vokalov in besedil doprinesejo tudi spremljevalni vokali. Ti so odpeti čisto in harmonično, a namesto da bi se s kričanim glavnim vokalom bíli, mu dajejo barvito ozadje in ga melodično obogatijo.

Kot nazornejšo predstavitev idej in nekakšno nadaljevanje svojega manifesta je skupina na sredino albuma postavila intermezzo v obliki pesmi Parigi – Pariz. Skladba traja zgolj dobro minuto, sestavljena pa je iz semplanega intervjuja z italijanskim pisateljem Italom Calvinom ter umirjene, otožne podlage. Calvino predstavi Pariz kot imaginaren, oddaljen svet, ki človeku omogoča ustvarjanje lastnih slik in zgodb, v njegovem razmišljanju pa lahko poslušalec najde kanček tiste utehe, tiste mirne jase, ki jo bend v preostalih komadih kaotično išče.

Za snemanje in produkcijo plošče je v svojem studiu poskrbel basist Mario Rizzotto, poleg njega pa skupino sestavljata še kitarist in vokalist Luca Giuseppe D’Aloia ter bobnar in vokalist Andrea Bassu. Effetto Della Veduta d‘Insieme je izšel med kar devetimi domačimi in tujimi mikrozaložbami, kar lahko ustvarjalcem služi kot lep zgled glasbene kolegialnosti in tovarištva, ki pa sta za Raduro v bistvu značilna. Bend, ki glasbo ustvarja od leta 2015, je svoje mesto na sceni začel iskati že z debitantskim EP-jem, Radura, ter minialbumom, imenovanim La Fine degli Uomini Faro. Nadaljevali so z deljenim EP-jem s kolegi iz Bolzana, flowers&shelters, v predpandemičnem času pa so si odre domačih klubov, barov in festivalov delili z bendi z bogate italijanske alternativne scene, denimo s padovanskimi postrockerji Winter Dust ter milansko hardcore grupo Lucta. Najbolj omembe vredno pa je sodelovanje s screamo kompanjoni Øjne. S njimi jih ne povezuje zgolj prijateljstvo, temveč imata zasedbi tudi skupne člane, saj sta Rizzotto in D’Aloia delovala v obeh skupinah, vpliv tesne prepletenosti med glasbeniki pa se posledično lahko sliši na albumu Radure.

V skoraj devetminutnem komadu Tutto Il Tempo Che Ho Passato A Non Vedere dobimo na pokušino sodelovanje med skupinami, saj se Raduri pridružita pevec iz skupine Øjne, Gianluca Nicastro, ter vokalist posthardcore zasedbe Chivala, Giuseppe Del Re. Gostujoča glasbenika sta prispevala vokale, podpisala pa sta se tudi pod besedilo pesmi. Gosta sta svoja čustva vestno izrazila z motivi in metaforami, ki jih Radura uporablja drugod na plati, kot so nasprotja med lučjo in temo ter vidom in slepoto, nezmožnost odkrivanja resnice ter strah pred prihodnostjo in posledicami svoje sedanjosti. 

V primerjavi s prej omenjenima izdajama benda je na novi plati moč slišati napredek glasbenikov. Skupina se je izboljšala tako v svojih glasbenih sposobnostih kot v pisanju pesmi in kompozicij. Na albumu so z akustičnimi kitarami, godali, semplanjem in klaviaturami posegli po širšem naboru zvokov, prav tako pa so si dali duška s skladanjem pesmi, ki kljub dolgemu trajanju po zaslugi spretne rabe dinamike in melodičnih vložkov ne zvenijo razvlečeno. Na plati, denimo v zaključnem komadu Costellazione/Pareidolia, je moč slišati vplive postrock ter emo glasbe, hkrati pa lahko vlečemo vzporednice med poslušano plato in albumom bratskega benda Øjne, Prima Che Tutto Bruci iz leta 2017. Na trenutke se zdi, da so določeni elementi pesmi narejeni po recepturi glasbe Øjne, le da so jih slednji bolje uporabili, kar bi torej lahko videli kot hibo albuma Effetto Della Veduta d’Insieme. Toda kljub nekaterim že slišanim zvokom Radura na svojem prvem polnopravnem albumu nadgrajujejo in razvijajo svoj stil in se ozirajo onkraj mejnikov posthardcore in screamo zvrsti. Besedila ter ambiciozne kompozicije pustijo vtis, da je to tisto, za kar je bend delal in ustvarjal v šestih letih svojega obstoja. Z albumom ne razbremenijo le sebe, temveč ponudijo oporo tudi podobno čutečemu poslušalcu, sami pa z bolečimi pljuči naredijo odločen, glasen korak proti svoji čistini.