Rafael Anton Irisarri: Sirimiri

Rafael Anton Irisarri: Sirimiri

Recenzija izdelka
5. 1. 2019 - 19.00

Umor Rex, 2018

 

Vsakoletna navada je, da v začetku novega leta vidimo, kaj nam je v glasbi ušlo v preteklem letu, in to potem nadoknadimo v prvih tednih novega leta. Nocojšnja Tolpa bumov sicer ne sodi čisto zares v ta predalček, saj je vsak pravoveren fan dromljajoče ambientalne glasbe v lanskem letu zagotovo opazil Rafaela Antona Irisarrija, če ne s ploščo Sirimiri, pa zagotovo z drugima dvema, ki ju je tudi izdal v 2018, ploščama Midnight Colours in El Ferrocarril Desvaneciente.

Irisarri je eden izmed tistih dečkov iz ozadja, za katerega se zdi, da mu takšno mesto, v ozadju torej, čisto ustreza. Na prvi pogled bi ga zlahka zamenjali za tipičnega ambientalnega geeka. Njegov instagram profil je poln striktno črno-belih fotografij narave in glasbene opreme, na populističnih glasbenih straneh ala Pitchfork je njegov sicer obsežen opus popolnoma nedokumentiran, hkrati pa obstaja velika možnost, da smo se kot poslušalci z njim nezavedno že srečali. Rafael Anton je namreč eno izmed popularnejših imen na področju masteringa plošč in je v zadnjih desetih letih sodeloval z izjemnim številom glasbenikov, ki delujejo na področju ambientalne in eksperimentalne glasbe. Spisek imen, ki so šla skozi njegov Black Knoll Studio, je brutalno obsežen, že ob hitrem pregledu denimo naletimo na Terryja Rileyja, Alva Nota, Ryuichija Sakamota, Grouper, Steva Hauschildta, Julianno Barwick in mnoge druge.

Ne glede na velik obseg Irisarrijevega studijskega dela za druge glasbenike, pa naš nocojšnji protagonist ne zanemarja lastnih glasbenih ambicij. Pod svojim imenom ustvarja in izdaja glasbo že od leta 2007, v istem obdobju pa je izdajal tudi pod vzdevkom The Sight Below, s katerim se je na treh albumih posvečal raziskovanju ambientalnejše techno produkcije. Občasno sodeluje tudi z glasbenim kolegom Benoitom Pioulardom, s katerim sta zasnovala projekt Orcas, s katerim sta zaenkrat ustvarila dva albuma, in projekt Gailes, s katerim sta lani povila ploščo Seventeen Words. Ne glede na vse omenjeno pa torej Irisarri vedno najde čas tudi zase. V 2017 je tako izdal dva, v preteklem letu 2018 pa kar tri avtorske izdelke.

Izhodišča Irisarrijeve glasbene produkcije so jasna oziroma jih avtor niti ne skriva. Ko na spletu beremo intervjuje, ki jih je opravil, je jasno, da poseduje enormno znanje o vseh pomembnih pojmih, ki so ustvarili to, kar danes označujemo z izrazom ambientalna glasba. Torej, na eni strani Brian Eno in newyorška Downtown šola ter na drugi strani nemška krautrock avantgarda. Vsi ti pojavi so v zgodovini glasbe pustili tako močan pečat, da reinterpretacije teh fenomenov redno poslušamo še danes. Tisto, v čemer je Irisarri zanimiv in česar ne moremo slišati na prvo žogo, je to, kako tem osnovnim prvinam redno dodaja shoegazerske metode oblikovanja zvoka, v živo pa vse skupaj najraje izvaja z zelo glasnimi kitarskimi ojačevalci, ki smo jih prej vajeni iz konteksta doom metal koncertov. Seveda lastnih naklonjenosti metalskim in shoegazerskim principom ne nosi našitih na rokav, lahko pa jih opazimo ob pozornejšem poslušanju njegovih plošč.

To nas pripelje do plošče Sirimiri, ki je izšla v marcu lani pri odlični mehiški kasetni založbi Umor Rex, s katero Irisarri zelo pogosto sodeluje. Sirimiri je baskovska beseda za blag dež. Slovenska beseda za to je najbrž pršč in na nek način ta beseda zelo lepo opiše fizičnost zvoka z albuma.

Irisarri ne skriva svojega producentskega nagona. Zvok gradi z nalaganjem zvočnih usedlin po plasteh, ki jih podlaga z intimnimi basi v ozadju. Organsko prasketanje statike postane na trenutke tako zgoščeno, da bi zvok plošče skoraj lahko začutili s konicami prstov. Ob vnovičnem poslušanju nam Irisarri skrbno in počasi odpira zvočna presenečenja, ki pa se zares razkrijejo, šele ko ploščo poslušamo na boljšem zvočnem sistemu. Šele tako se razkrijejo vsi skriti bonbončki, ki jih je avtor skril v svoje kompozicije. Ne glede na to pa zvočna komponenta albuma ni samoomejujoča. Plošča je kompozicijsko zastavljena tako dobro, da že posamesni komadi izžarevajo toliko karakterja, da je v resnici vseeno, ali slišimo vse plati te zgodbe. Konec je v vsakem primeru dober.

Tudi če postavimo ploščo v splošni kontekst zeitgeista ambientalne glasbe, ne moremo mimo dejstva, da se ambientalna scena pogosto šlepa na argument eksperimenta, kar je prepogosto izgovor za velike količine podpovprečne produkcije. Tako je ne glede na to, da omenjena godba nikoli ni zares vzbudila širšega zanimanja, saj je že sama časovna komponenta posameznih komadov odbijajoča celo za del radovednejšega poslušalstva. Dejstvo je tudi, da se v zadnjem desetletju zaradi dostopnosti inštrumentov in ostalih produkcijskih sredstev srečujemo s poplavo glasbe, ki bi ji lahko očitali samoomejenost in zaklenjenost v lastna zgodovinska izhodišča. Ob vsem tem se vrednotenje ambientalne produkcije v ničemer ne razlikuje od vrednotenja ostalih godb, pomembno je zgolj to, kaj nam bo ostalo v spominu in k čemu se bomo vračali, tudi ko mine določeno obdobje. In v tem kontekstu zares zasijeta predvsem Irisarrijeva kilometrina in občutek za skladje.

Ne glede na to, da na plošči najdemo le štiri kompozicije, so le-te postavljene v popoln scenosled. Plošča je brez dvoma najmočnejša v prvi polovici. Če nas Rafael Anton že takoj pretrese s plavajočo pogubo v Downfall, nas nato spet dvigne z optimistično naravnanim komadom Sonder, v katerem se mu pridruži še Carl Hultgren iz legendarnega feel-good dua Windy and Carl. Za poslušalsko izkušnjo sicer ni nič manj pomembna tudi druga polovica albuma s skladbama Vasatan in Mountain Stream, saj lepo uravnoteži vse, kar je Irisarri zgradil v prvih dveh skladbah. Padec bi bil sicer enostavno prehud. Sirimiri tako zgradi klasično ying in yang situacijo, v kateri ena polovica ne deluje brez druge.

Moč plošče Sirimiri je najbolj očitna v razpoloženju, ki ga pričara. Irisarri kot glasbenik v svojem ustvarjanju nikoli ni neposredno političen, hkrati pa celotna plošča odseva trenutno stanje sveta. Ne glede na to kolikokrat smo se že srečali s klišejskimi primerjavami ambientalne glasbe z abstraktno likovno umetnostjo, je v tem primeru metafora zelo na mestu. Ob poslušanju plošča resonira s poslušalcem na podoben način, kot delujejo na gledalca slike Marka Rothka. Vse je odvisno od nas samih in tukaj plošča odlično opravi svoje delo, ne ponuja namreč očitnih zaključkov in ne daje nikakršnih navodil za uporabo. Vseeno pa na nas pusti globok vtis, ki je dovolj močan, da se bomo vedno znova vračali.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.