RAKTA & DEAFKIDS: LIVE AT SESC POMPÉIA

Recenzija izdelka
3. 8. 2021 - 19.05

Nada Nada Discos/Rapid Eye Records, 2021

Poslušanje žive glasbe na koncertih ponuja drugačno izkustvo kakor poslušanje studijsko posnetega materiala. Na plan pride energija ustvarjalcev, dinamika glasbe je večja. Seveda je miks bolj robat in zgodijo se napake, a nič ne de, saj to le doda k živosti izvedbe. Zaigrane skladbe so amplificiran, rahlo popačen odsev studijskih originalov, a še vedno zelo prepoznavne in težko razumljene kot nov ali svež material. Album Live at SESC POMPÉIA tovrstne posplošene predpostavke o živi glasbi ovrže s tri četrt ure divjaške kreativnosti dveh brazilskih postpunk skupin, Rakte in Deafkids.

Tako Rakta kot Deafkids izhajajo iz brazilskih metropol, Rakta iz São Paula, Deafkids iz Ria. Oboji so se formirali v začetku minulega desetletja, so del brazilske postpunkovske scene, v preteklih letih so se začeli ujemati v antene podtalnih sprejemnikov širom sveta, prav tako pa so začeli žeti pohvale na račun svoje glasbe. Kljub saturaciji sodobne postpunk scene obe skupini izstopata s svojo izvirnostjo. Rakta pričakovano noise rock divjanje dopolnjujejo z elementi shoegaza, gotskega rocka ter na trenutke s sledovi primitivne etno glasbe. Deafkids v svoj še trši punk mešajo poliritmične motive ter perkusijo, ki bi v kontekstu brazilske glasbe bolj sodila v kakšno samba zasedbo. Zaradi vseh vzporednic, ki jih je torej moč povleči med skupinama, niti ni presenetljivo, da je prišlo do medsebojnega sodelovanja. To je sprva privedlo do izdaje skupnega EP-ja FORMA/SIGILO, na katerem so meje med bendoma zabrisali in zasvirali kot ena entiteta. Sodelovanje se je nato nadaljevalo s koncertom, ki je fokus današnje Tolpe; skupni performans v kultnem ustvarjalnem centru SESC Pompeia v São Paulu. Skupini sta igrali prenovljene, časovno in instrumentalno razširjene verzije svojih komadov, pri čemer sta si v pravem duhu eksperimentalne psihedelije privoščili dobršno mero improvizacije in kreativne prostosti.

Album se odpre s skladbo Miragem, instrumentacija se počasi prikrade globoko v uho, ponuja nelagodje in neučakano pričakovanje, kaj sledi. V desetih minutah bobni neumorno držijo ritem ter enak repetitivni vzorec, medtem ko se sintesajzerji, perkusija ter kitare, prežete z nadnaravno zvenečim shimmer efektom, stopnjujejo v zloveščo, ezoterično atmosfero. V kaotičnosti in zvočni teatralnosti glasbe, ki je po domnevi avtorja na večer koncerta zagotovo prežela celotno dvorano, je moč začutiti tudi skozi slušalke oziroma zvočnike, kar govori v prid glasbeni nadarjenosti umetnikov. Uvodni komad brez odmora preide v skladbo Templo de Caos, katere avtorji so Deafkids. Ta si ga je izvirno zamislila kot bistveno bolj nažganega in neukročenega, v navezi s skupino Rakta pa je bilo nekaj surove energije izmenjane za bolj misteriozen, gotski aranžma. Nikakor pa to ne pomeni, da bi glasbi zmanjkalo goriva, saj se komad stopnjuje v kaos, dokler ga distorzija ne razgradi skoraj do nivoja oglušujočega šuma.

K skrivnostnosti in mrakobnosti glasbe na albumu doda skoraj popolna odsotnost vokalov. Medtem ko so na mnogih živih albumih med glasbo vmešani govori glasbenikov (ali vsaj kak krik zahvale), na plošči Live at SESC POMPEIA med pesmimi slišimo zgolj kratek aplavz, ki mu praktično že takoj sledi naslednja pesem. Redkobesednost glasbenikov se nadaljuje tudi med komadi, saj se dejansko petje pojavi zgolj v pesmi Flor da Pele, v kateri so verzi Paule Rebellato, pevke iz skupine Rakta, oviti v srhljivo meglico reverba, odmeva ter drugih efektov. V preostalih komadih je vokal reduciran na krike in preproste vokalizacije, z efekti prežete do neprepoznavnosti. Glasovi brez intrinzičnih pomenov še povečujejo intenziteto moraste atmosfere, ki jo slika instrumentacija, njihovo pomanjkanje sporočil pa je dejansko dobrodošlo, saj pripomore k vzpostavitvi skrivnostnega, izvenčloveškega vzdušja glasbe.

Live at SESC POMPEIA ne zveni ravno tako, kot bi pričakovali glede na naslov plošče. Z izjemo bežnega aplavza, ujetega med pesmimi, bore malo glasbenih elementov poslušalca opominja na dejstvo, da je bila plošča posneta na koncertu. Muzika zveni dobro obvladano, glasbeniki ujeto in uravnoteženo, kvaliteto posnetka ter miks pa gre glede na število in raznolikost glasbil ter dinamičnost skladb pohvaliti. To pa ne pomeni, da plošča nima tiste energičnosti in surovosti, ki jo od živega albuma pričakujemo. V kombinaciji z vokali, ki bolj kot na petje spominjajo na bojne krike čarovnic in mizantropskih androidov, nered in podivjanost uglasbitve tvorita srhljivo, apokaliptično glasbeno kuliso, ki bi bila kot nalašč za podlago kakšnemu bizarnemu, temačnemu westernu. Plošča je torej zelo dober približek koncerta, na katerem bi vsak radoveden ljubitelj alternativne glasbe užival in si ga dobro zapomnil. Skupini Rakta in Deafkids na plošči organsko sodelujeta in brišeta meje med svojimi pesmimi, dajeta jim novo obliko, z združenimi močmi pa svet opominjata na kvaliteto, ki jo je moč najti na brazilski podtalni sceni.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.