R.A.P. Ferreira: Purple Moonlight Pages

R.A.P. Ferreira: Purple Moonlight Pages

Oddaja
26. 3. 2020 - 19.00

Ruby Yacht, 2020

 

Rory Ferreira že zadnje desetletje zganja galamo v kleti ameriške indie raperske scene. Moža mnogih imen smo si do danes najbolj zapomnili pod psevdonimom Milo, sicer pa je kupček plat nametal kot Scallops Hotel ter na kratko deloval tudi v raznih kolektivih in tandemih. Pred kakšnim letom je Milo postal stvar zgodovine, Rory pa si je nadel novo ime R.A.P. Ferreira.

Teritorialno izrazito neukoreninjen raper se je rodil v Chicagu, odraščal pa v malem mestecu Sacu, nekje čisto v severovzhodnem kotičku ZDA, v državi Maine. Do faksa je zamenjal neverjetnih trinajst šol. Prve založniške korake je opravil med letoma 2010 in 2011, kaj kmalu pa zbudil zanimanje ekipe, zbrane okoli ikon neodvisnega rapa Busdriverja in Open Mike Eagla. Če se je zgodba njegovega sodelovanja z založbo omenjenega kroga Hellfyre Club končala nekoliko klavrno, pa sta leta 2015 sledili dve potezi, ki sta ključni še danes. Namreč, Rory je takrat splavil svojo založbo Ruby Yacht, začel pa tudi dolgoletno sodelovanje s producentom Kennyjem Segalom, ki je lani v navezi z Billyjem Woodsom zakrivil enega raperskih vrhuncev leta, plato Hiding Places. Precej o delovanju, vsestranskosti in splošnih skillsih Roryja Ferreire pove tudi spisek njegovih sodelovanj. Mikrofon si je delil z imeni, kot so Anderson .Paak, Kool A.D., Blu ter že omenjena Busdriver in Open Mike Eagle, skakal pa je na beate producentov, kot sta Prefuse 73 in Iglooghost.

Roryjev novi založniški dolgometražni podvig se imenuje Purple Moonlight Pages in je njegov prvi album pod imenom R.A.P. Ferreira. Spisek sodelavcev je obetaven. Pod produkcijo se ni podpisal samo Kenny Segal, ampak celotni trojec Jefferson Park Boys, kar pomeni, da se je v ekipi znašel tudi zvezdnik soundcloudovskega vozlišča Mr. Carmack, ki ga poznamo po delovanju v dveh generatorjih hajpa, ekipah Supreme Team ter Soulection. Za mastering novega Roryjevega projekta je poskrbel starosta in eminenca losangeleške scene Daddy Kev.

Purple Moonlight Pages je dodelan izdelek precej klasičnega indie rapa, na katerem se matrice, loopi in sempli prepletajo z v živo odigranimi bas linijami, klaviaturskimi akordi in celo bobni. Slišimo tudi pihalne odseke in začimbo ksilofona. Stilsko bi ga lahko umestili ob bok izvajalcev, kakršen je na primer Oddisee, ključna gesla so torej jazzy, organsko, ležerno in živozveneče. Plošča tako ne spada v predal lo-fi hopa, s katerim je v preteklosti Milo prodrl v samo srž ameriškega podtalja. Pogoste so ritmične in matričaste spremembe, zaradi že omenjenih produkcijskih trikov pa samo okostje projekta deluje ležerno bendovsko.

Ležeren pa ni samo okvir, ampak tudi pljuvanje rim R.A.P. Ferreire. Novi Roryjev projekt je opazno bolj brezbrižen, vesel, zabaven in optimističen, kot smo bili tega vajeni, ko se je podpisoval še kot Milo in je bil na trenutke odkrito zamorjen. Že v uvodu se predstavi kot late sleepin' utopian. Njegovo rapanje je v tehniki precej ohlapno, a hkrati ves čas ohranja gibkost in napetost. Besedila so premišljena, metrika natančna. V tej veščini ohlapne tesnosti ali površne natančnosti ga lahko primerjamo s še enim samosvojim junakom ameriške raperske neodvisne scene Quelle Chrisom. Podobnost se sicer pri tej posebnosti tudi konča. R.A.P. Ferreira operira v svojem svetu, širših družbenih situacij in premikov ne nagovarja direktno. Je insajderski, a ni hermetičen, kar doseže z nonšalantnim humorjem - z raznimi dovtipi, ki so pogosto lucidno izčiščeni. Ne gre pa tudi brez par sicer redkih predvidljivih trenutkov, kakršna sta na primer poklon MF Doomu ali brezvezen štos na račun Chancea the Rapperja.

Purple Moonlight Pages je ekstremno razgibana in tekoča plata z enakomernim tokom Roryjevih na trenutke abstraktnih, a ne pretirano študioznih ali načrtno brihtnih misli ter s produkcijo, ki je v enem trenutku povsem bendovska, v drugem lebdeča, v tretjem beatovsko kompaktna in konkretna. Gruv in flow albuma sta tako prepričljiva, da se početje na nobenem delu ne razvodeni, in to kljub ležernosti na njegovem površju. Kljub številnim trenutkom brezbeatovskega prostega teka plošča ne izgubi pozornosti poslušalca niti za trenutek, od prvega takta do samega konca. Vseh dobrih 50 minut. Brez neke zgodbe iz ozadja ali artikuliranega, čvrstega osišča. Prav produkcijski zahvat fantov iz Jefferson Parka je tisto, kar doda plati tisto nujno komponento razvejanosti, ki preči predalčkarsko ujetost, ki je tako značilna za izvajalce iz miljeja ameriškega indie rapa. S Purple Moonlight Pages smo dobili projekt, ki bo nedvomno obstal kot eden albumskih vrhuncev ameriškega rapa v letu 2020.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

carsko! tnx

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.