Bołt, 2015

Približati, ali še bolje, predati se glasbi Johna Coltrana pomeni izpostaviti se zasvajajoči nevarnosti utopitve pod najmanj dvojno težo. Težo tistega, kar trešči v nas z vso silovitostjo neposrednega trenutka, in težo tistega, kar nas v njej sili v skozi-časovno dešifriranje tega, kar se artikulira. In nekaj od vsega tega se gotovo prenese tudi na vsakega, ki se loti poskusa utiranja lastne poti, delineiranja lastnega prispevka skozi in preko zapuščine Coltranovih motivov ter predvsem požganega spomina njegovega igranja. 

Kitarist Raphael Rogiński se je tega lotil na plošči, ki jo poslušamo nocoj, naslovil pa jo je »Raphael Rogiński plays John Coltrane and Langston Hughes. African Mystic Music«. Preden se lotimo dešifriranja samega naslova, pa omenimo, da je Rogiński precej aktiven člen na presečišču jazzovskih, raznoraznih židovskih, rockovskih in sodobnih poljskih scen. Morda je trenutno najbolj poznan power-trio Shofar, v katerem z bobnarjem Maciom Morettijem in saksofonistom Mikolajem Trzasko udrihajo polnokrvni in raziskujoči židovski free-jazz-rock, ki zna celo zasenčiti kako od druščin prekomorske razširjene Masada družine Johna Zorna. V naraščajočem Rogińskijevem opusu solističnih kitarskih eksploracij pa je precej odmevno v zadnjih mescih zasijala pričujoča plošča, na kateri se loteva izbranih Coltranovih »standardov«, ki pa jim doda dva izrecnejše avtorska kosa, prežeta z recitacijo dveh poem harlemskega pesnika Langstona Hughesa s strani Natalie Przybysz. Vse to, pa še dodaten pečat izstopajoče označbe »African Mystic Music« nam torej nudi bogato mnoštvo vstopnih točk v ta artefakt. 

Takoj ob zagonu vlaka »Blue Train« slišimo, da gre za hudo specifičen pristop in zvočno sliko, ki je jasna v trenutku ter ne popušča do konca plošče. Rogińskijev kitarizem je povečini akustičen, občasno blago elektroakustičen v tonu, vseskozi pa ostaja in-your-face in tak, kot bi ga poslušali na stolu pred seboj. Potujenega s kreativno rabo relativno grobega, brnečega in toplega snemalnega medija, seveda. Posnetek je sploh take narave, da lahko pogosto slišimo tudi kitaristovo dihanje, šumenje obleke, vsekakor pa deluje, kot bi ne ostal nezabeležen niti en sam instrumentalni dotik. A vendar tukaj ne gre za nikakršno fetišiziranje kake »intime« ali »preprostosti« itd. Glasba Johna Coltrana in Rogińskijeva doživeta igra sta namreč prepolni najrazličnejših silnic, ki obenem vlečejo navznoter, brnijo na površini in se bleščeče raztreščijo navzven.  

V »Tisoč Platojev« sta Deleuze in Guattari o določeni potencialni intenziteti glasbe napisala »black holes, […], cosmic forces gone bad, a note that pursues you, a sound that transfixes you«. Ta citat se mi je od nekdaj zdel precej dobro poprisotenje marsičesa, kar se v glasbi Johna Coltrana dogaja, razumeli pa bi ga lahko tudi kot vodilo načina, kako to in svojo glasbo pred nami in med nas na tej plošči razpira Rogiński. To je glasba linij bega, odprtega telesa v vse smeri, ozemljenosti v prsti in rekah, zakodirana z neizmerno propulzijo naprej, skozi, ven. A ta propulzija se pri Roginskijevi interpretaciji udejanji na precej nekanoničen način, do neke mere stran od jazzovskih in free-jazzovskih tropov. Seli se v teksture, fraziranje, kumulativno lepoto odprto strunske modalnosti in nedefiniran pritisk ozadja. 

Kompozicije, ki si jih je izbral, so povečini iz zgodnejšega, bolj kanoniziranega Coltranovega obdobja, kar je morda rahla škoda, a prav vsaka izmed izvedb premore globok ekspresivni žar. In prav vse so si sorodne, dogajajo se na bolj ali manj istem platoju. Tukaj ni nikakršnega zasledovanja »raznolikosti«, površinske »inventivnosti« ali poskusa šarmiranja poslušalca. Slišano ali zavezuje k prisluhu ali pač ne zavezuje, vmesne variante ni. Rogiński na vsakem motivu izvede precej širokogrudne intervencije, ki pa v končni fazi ostanejo precej skrivnostne, in vsakega izmed »standardov« naredi še bolj modalnega, kot je že bil. Seveda sta »Equinox« in denimo »Seraphic Light« - edina skladba iz kasnejšega obdobja, posthumno je izšla na plošči »Stellar Regions« - hvaležen material za neskončno reiteracijo in razprostiranje, a Roginski tudi bisere mračnih akordičnih obratov, kot sta »Naima« in »Countdown«, oklesti v statično brnenje, medtem ko določene njune elemente osvetli s povsem svojstvenim dotikom. 

Oplajanja različnih glasbenih miljejev, geografskih in razrednih, so se vedno dogajala, določeni posamezniki pa so zaradi svoje vidnosti in izstopanja sčasoma obveljali za nosilce takih naziranj. Coltrane je s svojim vsejedim pogledovanjem v smeri severnoindijske klasične glasbe ter predvsem raznovrstnih afriških glasbenih tradicij in selitve yorubskih obrednih repertoarjev v obe Ameriki gotovo eden takih. Označba »African Mystic Music« na Rogińskijevi plošči pa se prav tako na srečo ne izkaže zgolj za prazno puhlico. Razlogi zanjo so verjetno obenem globoko osebni in hkrati multiformno informiran poklon zaledju in dolgi liniji Coltranovega daru. V tem oziru se vključitev dveh poezij pionirskega jazzovskega poeta Langstona Hughesa kaže kot občutena, relevantna in v historično-glasbenem telesu ponotranjena. Še posebej izstopa »The Negro Speaks Of Rivers«, v kateri reki nista le Mississipi in Evfrat, temveč tudi reke duše, v podtonu pa tudi reke krvi.

Specifična afro-ameriška deklamatorna dikcija, modusi artikuliranja, ki se selijo prek baptističnih gospelov v raznolike popularne glasbe, je bila v Coltranovi glasbi globoko vtrta. Poleg poznanega glasbenega »branja« lastne molitve v zaključni sekciji »A Love Supreme«, »Psalm«, je Coltranov opus na široko posejan s številnimi enigmatičnimi permutacijami in sklici na govor. Za tukajšnji material je nemara najbolj relevantna uporaba modela govora Martina Luthra Kinga ob tragediji rasističnega bombnega napada v Alabami leta 1963, v katerem so umrla štiri dekleta, za osnovo kompozicije »Alabama«. V njej se nam pokaže skoraj nevzdržno boleča sopostavljenost ekspresivne forme elementarnega molovskega bluesa in pripadajočega fraziranja z žalobno, pridigarsko dikcijo. Predočitev in lastna inačica naseljevanja tovrstne senzibilnosti pa je še ena izmed številnih silnic, ki pripomore k višku v že omenjeni »Seraphic Light«, pravzaprav pa v vseh kosih, prisotnih na »Raphael Rogiński plays John Coltrane and Langston Hughes. African Mystic Music«.