Because Music/Nika, 2015

Mike Stroud in Evan Mast sta v začetku prejšnjega desetletja v okviru zasedbe Ratatat predstavila sila samosvojo vizijo avtorske instrumentalne glasbe. Ta je superlative iskala predvsem v doživeti neobremenjenosti, ki sta jo v zastavljeni retro futuristični zvočni podobi lepila na drobce najrazličnejših glasbenih tradicij. Omenjeni zasnovi sta ostala zvesta domala vso ustvarjalno pot, jo skozi albume dopolnjevala, največji odvod pa naredila prav na zadnji studijski plošči LP4, s katero sta družno za dlje časa izginila v glasbeno osamo.

Čeprav aktualna plošča Magnifique daje slutiti, da se tekom petletnega oddiha ni veliko spremenilo, je bil v duhu avtorske note ta nujen, da sta lahko začela Mike in Evan ponovno neobremenjeno gledati na svoj glasbeni izraz. Premor je v prvi vrsti omogočil sklenitev kroga, zaradi katerega sta Ratatat lahko spet tam, kjer sta vse skupaj zastavila. Konec je raztresenosti in neosredotočenosti, s katero sta vztrajno rušila nastavke plošče LP4, ki je bolj kot karkoli dajala slutiti, da skušata vanjo stlačiti vse, kar jima pride pod roke. Že prvi stik s ploščo Magnifique v skladbi Cream On Chrome čudovito zariše pot, po kateri nas Ratatat tekom štirinajstih skladb vodita. Plošča preseneti s svojo organskostjo, zaradi česar iz nje vnovič prodre značilni pop apel.

Toda navkljub temu ubrane poti ne gre jemati kot reafirmacije. Za zasedbo, ki slabih petnajst let temelje lastne glasbe gradi na enakih nastavkih, so poizkusi oživljanja zvočne slike naravni potek njenega razvoja, ki bolj kot po redefiniranju posega po poustvarjanju. Plošča Magnifique se obrača k bolj poletnim in doživetim melodijam, skladbe se v dolgem loku izogibajo pretencioznosti, zaradi česar je osrednji fokus usmerjen v njihovo pretočnost in enotno sosledje. Iz istega razloga so skladbe zapakirane v univerzalno zvočno okolje, v katerem sta Ratatat odkrila lajtmotiv za nove izrazne podvige. In ker osrednji zvok kitare skozi vso ploščo ostaja enak in oblikuje rdečo nit, tudi v najbolj odklonskih delih plošče Ratatat ohranjata občutek domačnosti. Na eni strani nam ponudita nove prebliske, kot že omenjena najboljša skladba plošče Cream On Chrome oziroma umirjena, v havajsko zvočno okolje potopljena Drift, ki zveni kot nova himna Bikini Bottoma, ali postrežeta z nekakšnim pretopljenim odvodom glasbenega dogajanja, kot denimo strokovska Pricks Of Brightness ali daftpankovski plesni element Nightclub Amnesia. 

Pa vendar, plošča Magnifique v resnici v ničemer zares ne izstopa. Strinjamo se lahko, da gre za najbolj kompakten izdelek dvojca, s katerim je uspel predvsem pokazati, da je vnovič odkril magičnost zgodnjih plošč in si na ta način povrniti ustvarjalno moč. Če jo bosta Mike in Evan tokrat znala bolje negovati, se lahko nadejamo, da se njuni morebitni novi izleti v eksperimentalo v drugo ne bodo izjalovili.