Celinka, 2013

Razkol med ideali in resničnostjo. To je tisti stavek, ki mi bo prav gotovo celo življenje odzvanjal v glavi. V srednji šoli, pri pouku slovenščine, je bila ta opazka namreč neobhodna, ko je profesorica govorila o slovenskih pesnikih. Vedno smo zapisali to znamenito alinejo. Na eni strani imamo racionalni svet pesnika, ki ve, kaj želi. Na drugi strani pa imamo njegov čustveni svet, ki nesrečno dušo žene v ene in iste življenjske vzorce, iz katerih ne more in ne more izstopiti. Bodisi nesrečnež celo življenje ljubi eno in isto osebo, ki je seveda nedostopna, ali pa se le nepopustljivo in konsistentno obnaša kot kreten. Ta nezmožnost kontroliranja svojega življenja rodi željo po onostrastvu, ki se razteza v horizontu med drogami in smrtjo, skupnemu imenovalcu pa se reče bežanje od sebe. Natančneje, gre za bežanje od bolečih čustev in s tem rekonstruiranje sebe na način, da racio napravi obvoze okoli problematičnih občutenj na tako mojstrski način, da primarna bolečina popolnoma izgine iz zavesti. Fokus se tako iz sebe avtomatsko preusmeri navzven in kar naenkrat dobimo tipičnega Slovenca, ki iz svojega vrtička pljuva povsod naokoli in krivi cel svet za svoj notranji nemir. Ukvarja se z vsem ostalim, le s seboj ne. In ker smo po večini vsi v podobnem dreku, ker nas obrambni mehanizmi mečejo na prav podobne finte, to simptomatično pljuvanje po liniji najmanjšega odpora razglašamo za ostro in še kako pomembno kritiko. Na zdravje, Ali En, na zdravje, slovenksa legenda!

No, ampak sedaj beremo in poslušamo, kako je Ali En mrtev. Kako je bil Ali En le barabon, neka negativna persona, ki je sedaj dokončno pokopana. Nova, pozitivna Dalajeva persona, Ali Ena ne pogreša prav nič. Alijev oziroma Dalajev plan je, da v tem življenju podela ves karmični dolg in na ta način izstopi iz neskončnega loopa, ki se mu reče reinkarnacija. Kot pa eksplicitno govori glasba na novi plošči RecycleMan, se reinkarnacija že dogaja, brez fizične smrti. Plošča RecycleMan je namreč veliko bolj podobna Smetani za frende, kot je Smetana za frende podobna Levi Sceni. Kar pa še zdaleč ni edini razlog, zakaj je RecycleMan v resnici tretja plošča Ali Ena. Ali En je torej že vstal od mrtvih, skriva pa se za kanto, ki jo nosi na glavi. Pravi pa si RecycleMan.

RecycleMan je prav tako kot Ali En, težki car. Z drugimi se ukvarja na tak način, da s tem pove več o sebi kot pa o drugih. V intervjuju za Delo iz tega meseca na primer pravi, da so domači muzikantje glasbene smeti, ki pa so morda kot osebe čudoviti. In ta morda, včasih tudi ampak, je tista ključna reč, ki ločuje Ali Ena od RecycleMana. Obenem pa je to tudi tista ključna reč, zakaj nova plošča RecycleMana operira le še s poltrdim kurcem namesto z Ali Enovo štango. Četudi še ni bil moški, kot pravi v eni svojih novih pesmi, pa je kot Ali En vsekakor “skejtal” visoko na valu svoje bodisi neodraslosti, ignorance, mogoče celo strahu ali brezbrižnosti. Karkoli je že bilo tisto, kar je Ali Ena pred leti gnalo skozi lajf, in četudi ga je gnalo direktno v prepad, ga je gnalo na tak način, da nam je vsem po vrsti izpahnilo čeljust in izbulilo oči. Na vrhu najbolj razburkanega vala je Ali En med “threesixtyem” lagano rolal “đolo” in se nam smejal v fris. Slovenian quality par excellence! Sedaj pa je postal nekonsistentna cincalica, ki na eni strani ni odkrito jezna, saj se to ne spodobi za njegov novi pozitivni jaz, na drugi strani pa še zdaleč ni tak pozitivko, kot bi si to sam želel. Krinka new agea v obliki neskončne mantre ne more več zadržati potlačenega Ali Ena, ki med vrsticami besedil, v glasbi pa še kako eksplicitno, vztrajno leze na plano.

Kot lahko slikovito občudujemo v filmu Solaris Andreja Tarkovskega, se nekih najbolj notranjih vzgibov, želja in fantazij, ne da kar pokopati oziroma ubiti. Da pa se jih integrirati v neko novo, razširjeno sebstvo, in šele na ta način lahko izgubijo moč. Kako to narediti, kako osebno napredovati, je seveda večno vprašanje, na katero ni odgovora, saj ga lahko najde le vsak sam. New age pa z vsemi guruji na čelu po večini ponuja recepte za življenje, recepte za osebni napredek. Ti recepti pa zopet, skozi intervjuje in Dalajevo glasbo, očitno butajo na plano. In za ploščo RecycleMan se zdi, kot da je narejena prav po receptu. En komad za turnejo na Balkanu, en komad za sosede Italijane, en za na radio pa en za foro. Vse to je sicer zapakirano v nek značilni alienovski trip, ki ima zgodbo, ima rep in glavo, sam delirij plošče, iz česar je Ali En doktoriral na najboljši slovenski plošči vseh časov, Smetana za frende, pa je predvidljiv, četudi totalno profesionalno oddelan. Predvidljivost je predvsem posledica generičnega pop “song writinga”, ki je tista reč, zaradi katere lahko ploščo RecycleMan zasovražiš že po prvem poslušanju. V stilu najbolj tečnih pop komadov človeka še cel dan potem zasedujejo primitivne pop melodije, podkrepljene s slaboumnimi verzi, kot so “Slovenija, dala je gol, Dalaj Egol”, ali pa mogoče “kako, nataknt kondom, kako, dat ga gor”. Gre za tiste vrste preverjenih harmoničnih razvojev, ki se zataknejo v možgane, čeprav ti grejo na živce. Na živce pa človeku ne grejo zato, ker bi bilo v osnovi z njimi nekaj hudo narobe, ampak zato, ker nas prek generične pop glasbe z njimi konstantno posiljujejo na sto in en način prek različnih medijev. In zato tovrstni “song writing” in tovrstni refreni ne morejo služiti kot provokacija, saj so se taki poskusi že zdavnaj izpeli. In kot že rečeno, sklepam, da so te preverjene, na recept narejene melodije tisto, kar odraža Dalajevo novo osebnost.

RecycleMan je torej droge zamenjal z budistično transcendenco, Public Enemy z Dalaj Lamo, ljubljansko prižnico pa je preselil v Indijo. Gre torej, iz neke osebne perspektive, vsekakor za nekakšen korak naprej, ki pa je še vseeno predvsem hoja v krogu. Posledično ne preseneča, da je glasba na novi in hkrati prvi plošči RecycleMana polna nostalgije in glasbenih nastavkov iz časa Smetane za frende. “Groove” na številnih komadih je sicer vrhunski, zvočno oblikovanje fascinantno in izvirno. In prav tako kot na Smetani za frende tudi tukaj zvoki vrhunsko sledijo razpršeni zgodbi raparskega mentalnega “hiperlinkovja”, ki ga Dalaj še vedno totalno obvlada. Iz intervjujev je razvidno, da neko linearno mišljenje Dalaju ni preveč domače. A v raparskem hipertekstualnem svetu asociacij se Dalaj spremeni v duhovito in izredno inteligentno persono, ki ima močno provokativno sporočilnost. Sporočilnost pesmi “Kako Nataknt Kondom” na primer še kako spodbudi razmišljanje v poslušalcu. A to seveda ni pesem o kondomu, prav tako kot pesem “Koomarci” ne poje o komarjih. Oziroma poje in ne poje hkrati. In v tem kalejdoskopu večdimenzionalnosti se skriva moč RecycleManovih besedil. Manjka pa, kot že rečeno, tisti žmoht, pa katerem je skejtal Ali En. Večino pesmi na primer povozi prav tisti del, ki bi jih sicer moral dvigniti na “next level” – in to je refren. Do refrenov se prebijemo ponavadi skozi neko harmonijo, ki pa je, kot že rečeno, “lame”. RecycleMan zato na tej plati ne da gola, čeprav na nek način poje prav o tem. RecycleMan profesionalno preigrava, zopet fascinira, a ko je treba ustreliti na gol, si natakne kanto na glavo, Dalaj Lamo vpraša za nasvet in tako zamudi vlak. Zato njegova besedila, v katerih metaforično kaže svoje mišice, ne prepričajo več.

Zvočno oblikovanje, kot že rečeno, na plati RecycleMan razturava. Vzopredno z besedili nam v slogu radijske funky LSD drame zvoki pripoveduje zgodbo, ki se prek pomena prepleta z besedili, prek ritma pa z vsemi ostalimi ritmičnimi elementi, kamor seveda spada tudi vokal. Zvoki imajo zato na plošči RecycleMan nek globji smisel in še zdaleč ne sledijo trendom oziroma z drugimi besedami niso vzeti iz tiste banke zvokov, ki je trenutno “hip”. Najbolj ekspliciten primer tovrste uporabe zvokov je na primer v techno mantra koračnici Martin Strel, kjer imamo opravka z zvokom digitalne matrice oziroma metronoma in kravjimi zvonci. Drugje pa so tovrstni zvoki mnogo bolj subtilno vtkani.

Recycleman je torej plošča, ki je polna jebeno kvalitetnih elementov, ki funkcionirajo tudi medsebojno, torej kot celota. A to je celota, ki razturava na skali “loopa” oziroma odseka, po večini pa ne zdrži čez celo pesem. RecycleMan je zato preveč realen, da bi ga ljudje, vključno z mano, lahko vzljubili. Ljudje smo siti tega, da konstantno delamo napake, da v življenju vsakič znova iztirimo že po prvem življenjskem “loopu”. Skozi RecycleMana pa podoživljamo prav to, konstantno padanje iz vlaka. In tega v sproščeni alter-pop glasbi nihče noče. Rabimo iluzijo, super heroja, kot je bil Ali En, ki nas je vse lepo strpal na vlak, nam narisal nasmeške in, “piči miki”, poslal na dopust! In mislim, da v kolikor bo Ali v prihodnje dejansko naredil nek želeni osebni korak naprej, v kolikor ne bo več potreboval newagearskega konceptualizma za premoščanje razkola med ideali in resničnostjo, da se bo to nedvomno poznalo tudi na njegovi glasbi. In le takrat bomo lahko slišali nekaj, kar ne bo le profi, ampak bo tudi žmohtno in hkrati tako novo, da bo vredno tudi novega imena. Ampak za začetek bo naš potencialni superheroj moral sestopiti s prižnice in se malo globje zazreti vase.