Season Of Mist, 2020

Glej, kako moški padajo - tako Googlov prevajalnik prevede ime Regarde Les Hommes Tomber. No, mi se bomo v nocojšnji Tolpi bumov vseeno raje posvetili vsesplošnemu človeškemu padcu, ki je dejansko glavna kleč albuma Ascension, zadnje izmed plošč v trilogiji francoskega post-metal benda Regarde Les Hommes Tomber.

Regarde Les Hommes Tomber so s svojim delovanjem pričeli leta 2011, dve leti kasneje pa so izdali svoj prvi samonaslovljeni album, ki velja tudi za prvi album v bendovi trilogiji, ki so jo nato leta 2015 dopolnili z albumom Exile, letos pa še s tretjim Ascension. Ta hkrati torej velja za zadnji album trilogije, a naj bi nakazoval tudi že na nov začetek.

A naj vas ne zavede, da smo bend na začetku opredelili kot post-metal bend. V primeru muzike zasedbe Regarde Les Hommes Tomber gre spet za zanimivo mešanico različnih žanrov, v prvi vrsti gre sicer predvsem za atmosferičnen black metal, a tu so še death metal, sludge in doom. Plošča Ascension je recimo super predlog za nekoga, ki te dni, v času karantene in Janševe nove vlade, ne ve več, kaj poslušati. Trilogija se namreč posveča razsežnostim padca človeštva, istočasnemu vzponu zlorabe moči ter krutosti ustoličenih bogov. Edino, kar miri, so bobni, ki kaznujejo in se zlepa ne vdajo niti najbolj počasnim, mastnim rifom, medtem ko vokal blodi nekje v vmesnem prostoru, zdaj bolj zavzeto, naslednji trenutek že občutneje skrušeno.

Ascension združuje sedem skladb, večinoma daljših od osem minut, v skupni dolžini tričetrt ure. Kot smo vajeni pri dobri večini metal albumov, prvi komad nastopi kot uvod in skoraj lahko rečemo, da se nam plošča zares odpre šele z drugo skladbo A New Order. Zatem sledijo še tri brezkompromisne daljše kompozicije The Renegade Son, The Crowning ter Stellar Cross. Po tej zbiti intenziteti sledi nekoliko krajši komad La Tentation, ki celoten zvočni pejsaž za nekaj kratkih trenutkov umiri, pred predajo velikemu zaključku skladbe Au Bord Du Gouffre, ki ga že slišite v trenutni podlagi branemu besedilu.

Celih pet let je minilo med zadnjo predhodno in novo ploščo zasedbe. Morda je to dovolj za trditev, da je tudi takšna dinamika vplivala na sama razmerja med mirnejšimi in ekspozivnejšimi deli, ki jih bend izroča z novo ploščo, a kaj bi se obremenjevali s takšnimi špekulacijami, časi hiperprodukcije, hiperdruženja in hiperinformiranja kličejo po hiperintenzivnih muzikah in hiperintenzivnejšemu doživljanju vsakdana. Terjajo torej album po svoji meri – in ga dobijo!

No, kakorkoli, Regarde Les Hommes Tomber še vedno veljajo za enega izmed skritih biserov francoskega podzemlja. Nekaj več prepoznavnosti so v preteklosti sicer pridobili z nastopom na Hellfestu in nato s svojim prvim nastopom na Roadburnu že leta 2014. Na festival Roadburn bi se sicer morali vrniti že letos aprila s kar dvema nastopoma, v celoti bi morali odigrati album Ascension ter skupni koncert z zasedbo Hangman’s Chair. Pri načrtovanju obeh nastopov je sodeloval eden izmed tokratnih gostujočih kuratorjev festivala James Kent alias Perturbator. Nastopa se zaradi korone žal ne bosta zgodila kot predvideno in ja, ostala bo le domišljija, s pomočjo katere si bomo predstavljali, kako dobro bi Regarde Les Hommes Tomber tam zveneli v živo.

Plošča Ascension verjetno ne bo zasedla najvišjih mest na lestvicah ob koncu leta. A to ne pomeni, da je slaba, v vsej poplavi muzike in ostalih informacij to pomeni zgolj, da ni posebej izstopajoče dobra in zapomnljiva po nečem specifičnem. Ko album slišimo prvič, navduši, potem ga poslušamo drugič, tretjič, četrtič, petič, šestič … in nikoli več se ne zgodi prav nič več, vse smo slišali že prvič. Morda s takšno ugotovitvijo bendu sicer delamo krivico, ker naj bi bili v živo res tako dobri, kot se šušlja za vogalom. Morda … Pa veselo padanje!