Renick Bell: Turning Points

Renick Bell: Turning Points

Recenzija izdelka
16. 11. 2018 - 19.00

Seagrave, 2018

 

Algorave, ki se je šele v zadnjih petih letih oblikoval v gibanje, je še dovolj svež pojav za to, da se okoli njega odpirajo številna vprašanja. Feni plesne elektronike se cinično sprašujejo o tem, ali gre za prihodnost rejvov. Drugi udeležence teh dogodkov vidijo kot računalniške geeke, ki jih bolj kot glasba zanima opazovanje na platno projiciranih kod oziroma algoritmov, s katerimi programerji skozi nekakšno laptop improvizacijo v realnem času ustvarjajo glasbo. Vse več pa je tudi tistih, ki algorave vidijo kot resen glasbeni pojav. V Tokiu delujoči teksaški kreativec Renick Bell je že po izidu prvenca Empty Lake EP, ki mu ga je pri svoji založbi UIQ pred dvema letoma založil Lee Gamble, upravičeno postal eden vidnejših predstavnikov algoravea. Ta status pa si je utrdil z letošnjima dvema dolgometražcema. Z njima ne nakaže le na potenciale tovrstnega ustvarjanja, temveč tudi na to, da je pojav nedvomno že v fazi, ko lahko tekmuje z drugimi sodobnimi inovativnimi elektronskimi muzikami. Če se bo plošča Turning Points ob koncu leta znašla na kakšni lestvici najboljših elektronskih plošč, to vsekakor ne bo presenečenje.

No, a tudi če se bo plošča oziroma kaseta znašla na lestvicah, to verjetno še ne bodo tiste lestvice, ki jih krojijo okusi širšega občinstva. V Bellovi glasbi skorajda ni sledu o konvencionalnih glasbenih strukturah. Vzorci, ki si jih izposoja iz jungla, hiphopa in ritmičnih elementov afriških, latinskoameriških in indijskih glasb, so (programsko) zmanipulirani do nerazpoznavnosti. Najtrdnejšo oporo ponudi sam, ko med svojimi vplivi našteje pionirja računalniške glasbe, ameriškega skladatelja Lejarena Hillerja, kultni detroitski techno kolektiv Underground Resistance ali Johna Cagea. So pa to predvsem teoretske reference. Pri Hillerju uporaba računalniškega programskega jezika. Pri Cageu njegovo rušenje pravil. Pri Underground Resistance njihova angažiranost, ki jo Bell v svojem delu osvetljuje z diskurzom o vplivu računalniških algoritmov na sodobno družbo. Te seveda ustvarjajo ljudje, tako kot jih za svojo glasbo Bell. Kljub temu, da sodeč po odzivih na njegovo glasbo marsikdo pomisli, da je vse skupaj le plod umetne inteligence.

Intima v času umetne inteligence ... to nas zanima
 / 20. 11. 2018

Poznavalci elektronske glasbe se na drugi strani dobro spomnijo druge polovice devetdesetih let, ko je bil enakih skeptičnih komentarjev deležen danes en najbolj cenjenih elektronskih aktov, dvojec Autechre. Ne po naključju. Tudi Autechre sta glasbo takrat začela ustvarjati s programskimi jeziki, a če je bilo najprej videti, da je ta predvsem plod računalniških naključij, danes o tem, da sloni na dvojčevi samosvoji logiki in viziji, ni nobenega dvoma. Bell gre v tej navidezni naključnosti še korak dlje. Strukture v njegovi glasbi, tudi zato, ker se izogiba zankanju, postanejo še izmuzljivejše, bolj podobne logiki Russla Haswella ali pa elektronskega veterana Chrisa Douglasa, ki je pod imenom Dalglish objavil nekaj žanrsko najtežje ulovljivih plošč v zadnjih petnajstih letih. Skozi prizmo teh izraznih referenc Bellu težko prisodimo inovativnost, prej nekakšno logično nadaljevanje tega, kar so počeli njegovi predhodniki. In hkrati nadgradnjo v izraz, ki ga narekujejo aktualni trendi avanturističnih elektronskih muzik.

Bell bo sicer v prihodnjem tednu v Lubljani nastopil v sklopu programa festivala Grounded

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness