Rhodri Davies: Telyn Rawn

Recenzija izdelka
7. 1. 2021 - 19.00

Amgen Records, 2020

 

Za današnjo Tolpo bumov se bodo misli napletle okrog muzike, zaradi katere se bomo najprej podali nazaj v čas. Sprva do julija 2020, ko je izšel album Telyn Rawn, nato do leta poprej, ko se je vzpostavila založba Amgen, pri kateri je delo izšlo, potem pa še nekaj stoletij nazaj, ko se je širom Walesa brenkalo po prav posebni harfi. Namignimo, da je prav telyn rawn valižansko poimenovanje za manjšo harfo, ki ima za strune napeto konjsko žimo. Glasbilu kmalu namenimo kaj več besed, še prej pa se posvetimo samemu muzičarju.

Prva izvedba kakšne izmed kompozicij skladateljice Eliane Radigue v naših krajih ...
 / 17. 4. 2015

Rhodri Davies zase pravi, da je predvsem improvizator, njegovo ustvarjanje pa je v največji meri vezano na harfo, katere izraznost zadnji dve desetletji preizkuša z različnimi tehnikami igranja ter prepariranjem. Svoje harfe pa tudi razstavlja. Postavil je več zaledenelih in ognjenih harf, zračnih, dežnih in v vodo potopljenih harf, da bi elementom določenih prostorov omogočil, da nanje sami igrajo. Med takšnimi eksperimenti je svoje mesto našla tudi samouničujoča harfa, ki nam lahko vsaj za odtenek odstre Rhodrijevo razumevanje pomena reduciranja v glasbi. Improvizacija avtorju nudi iskanje ustvarjalnih pristopov, ki so v sozvočju z njegovimi vrednotami. Koncepti izpostavljenosti, interakcije in negotovosti, ki so Daviesa v muziki pritegnili, so ga vodili v številna sodelovanja. Na koncertne odre stopa s celo plejado sošpilavskih kolegic in kolegov. Navedimo samo nekaj primerov, na primer muziciranje za plošče Cinematic Orchestra, Laure Cannell in Jenny Hval. Z Richardom Dawsonom sodeluje v zasedbi Hen Ogledd, ki je bila predstavljena na Radiu Študent, dela iz glasbenikovega opusa improvizacijskih navez pa smo imeli priliko slišati v oddaji Godbeni imperializem.

Vse odkar je Rhodri Davies kot najstnik zasledil primerek mistične valižanske harfe, katere zven je bil opevan vsaj od 13. stoletja dalje, nato pa pred kakšnimi tristo leti zadnjič omenjen, mu glasbilo, o katerem nihče ni kaj dosti vedel, ni dalo miru. Ob priliki in spodbudi finančne nagrade se je lotil branja zgodovinskih tekstov, nabiral je vsakršne podatke o telyn rawn in se v lovu za pričevanji o inštrumentu poglabljal v srednjeveško poezijo. Dizajn harfe je pripravil iz bore malo ohranjenih informacij o njeni sestavi in s pomočjo poznavanja valižanskih kultov konjev. Skice je nato odnesel lokalnemu mojstru izdelovanja harf ter rokodelcu, ki dela z usnjem. Nastala je telyn rawn z vijaki iz konjskih kosti in s strunami iz črne konjske žime ter usnjeno prevleko iz konjske kože. Lahko si predstavljamo, da je bilo pred čisto prvim brkljanjem po tem starem in skoraj pozabljenem glasbilu vzdušje karseda napeto, od prve uglasitve dalje pa si je Rhodri Davies prizadeval na novo ovrednotiti zvočnost telyn rawn ter njen odtis v zapuščini valižanske glasbe.

Ploščo, poimenovano po obujenem glasbilu, je v dveh snemalnih dneh zapolnil z osemnajstimi improvizacijami. Način cikličnega nizanja melodij je blizu zvoku, ki ga je Davies predstavil v solističnem albumu An Air Swept Clean of All Distance iz leta 2016, vendar se zdi muzika v Telyn Rawn bolj drzna, kot da se razrašča prav iz tišine in jo polni več predahov. Rhodri z vso spretnostjo v prstih in z uporabo lokov, s katerimi drgne konjsko žimo ob žimo, prikaže pisan zvočni razpon harfe telyn rawn, hkrati pa ostane glasba skromna in s tem nadvse dragocena. 

Davies, ki preizprašuje uveljavljene vloge komponiranja, izvajanja in sprejemanja glasbe, svojo glasbo postavi kot kontrast zasičenosti. S komaj zaznavnimi premiki črnih strun nas vabi, da se izostrimo v poslušanju in si širimo paleto zaznanih zvokov. Ko prisluhnemo, Rhodrija spremljamo med meditativnim igranjem, ki odpira prostor za kontemplacijo. V minimalizmu svojstvenega zvena je zasanjanost in fokusiranost. Zajeta pa je tudi potrpežljivost, s katero se razvozla skupek konjske žime, se ga napelje skozi luknjico in z vijakom napne do željene tonske višine. 
Glasbilo, ki se v fizični obliki ni moglo ohraniti zaradi materialov, ki so bili podvrženi naglemu razkroju, je spet tu in služi za snovanje novih zvočnih dežel. Iz njih pa seva pomirjenost z vsem, kar je. Na tem mestu recenzentko še prešine, kako izrazito je plošča Telyn Rawn usidrana v lokalni prostor in kako subtilno pozove, da razmišljamo o načinih, s katerimi ljudje vzpostavljamo čvrstejšo povezavo z okoljem, ki nas obdaja.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness