Ribeiroia: Limerence
Pagat, 2025
Ana Jerina je pod umetniškim imenom Ribeiroia tik pred novim letom razkrila elektronsko-ambientalni IDM prvenec Limerence. Kot solo ustvarjalka se je v slušalke prikradla lani s singlom Sintija, morebiti pa ste jo slišali tudi na plošči Planet Tuga kot novo, zoomersko pridobitev benda Insan, v katerem igra sintetizator in poje. Morda ste slišali tudi za njen drugi alter ego, Ribero, novo ime na domači klubski sceni, ki smo jo kot rezidentko gostili tudi v letošnji sezoni oddaje DJ seansa.
Beseda limerenca označuje intenzivno manično predhodnico ali vzporednico zaljubljenosti, pri kateri je čustvena vzajemnost vedno pod vprašajem. Razpira prostor med željo in negotovostjo, zaznamovan z vsiljivimi mislimi, idealizacijo drugega in nenehnim iskanjem potrditve. Album to stanje opisuje posredno, prevede ga v zvok – v ponavljanja, napetosti in razposajenosti –, ki niha med globokimi ambientalnimi objemi in hladnimi sintetizatorskimi dotiki.
Ob lanskem singlu Sintija je naklonjenost glasbenice sintetizatorjem, napetemu sanjajočemu vzdušju in postopajočemu ritmu takoj razvidna. K prvencu Limerence pristopa bolj odprtomiselno, kar potrjujejo nasičeni igrivi preseki, ki asociirajo na videoigrico. Album deluje eksperimentalno-ambientalen, IDM-ovski – kot bi IDM opredelil Aphex Twin – s pridihom japonske elektronike. Izklesan je z večplastno produkcijo, ki ne stremi k neposredni klubski učinkovitosti, temveč k ustvarjanju ekstaze občutij, napetosti ter počasnega in impulznega potapljanja v zvok.
Poslušamo stanja, prehajamo iz naših imaginarnih misli v Jerinin svet in takoj spet nazaj. Berceuse, uvod v album, nas z notranjim mrmežem vpelje v prehodno negotovo polje. Welcome to the Lounge, So Nice to Meet You, prvi komad, ki smo ga lahko slišali še pred izidom albuma, je do določene mere ponudil odgovore na začetno glasbeno radovednost – kaj Limerence sploh je in v kakšno razpoloženje nas želi postaviti. Skladba temelji na mehkih, krožečih sintetizatorjih in prijetnem, skoraj hipnotično začaranem loopu. Vse je prežeto z občutkom pričakovanja, brez jasne smeri. Z jungle vložki nam glasbenica da vedeti, da v tej zaljubljeni blodnji nismo sami.
Skladba Ginseng zaradi minimalističnega tavanja, a intenzivnega ambientalnega učinka deluje kot eden čutnejših komadov. Pod našo kožo se prikradejo mravljinci. Misel »who was here before me« oddoni v brezčasnem prostoru. Intenzivna bas linija se razprostira med šumom gozdnih bitij, naše hrepenenje ostaja v zraku in se hrani z negotovostjo in nevednostjo tega, kaj sledi. Ali bo napočil trenutek evforije ali bomo tavali v sproščeno-nemirnem stanju z metuljčki v trebuhu? Vprašanje »who is it I remind you of?« obstoji v zraku, mi pa padamo globlje v nedosegljivo polje ljubezni.
See No Evil, Hear No Evil, Speak No Evil so trije sunkoviti, skoraj hyperpopovski intermezzi, ki albumu vlijejo občutek skrivnostnih prehodov. Njihov zvok je kot odmev drobnih čarobnih bitij ali skrivnostnih likov, ki nam na limerenčnem glasbenem raziskovanju oziroma questu občasno prekrižajo pot. Od komada Fracture prejmemo hladen, a močan objem. Rahlo surov vokal spominja na delo britanske producentke Tirzah, ponavljajoča se misel »it's gonna take a while to keep me warm, please don't break my brittle hand« pa se v baladnem tonu ovije okrog našega telesa. Krhkost skladbe nad vznemirljiv prostor razgrne temnejšo atmosfero v primerjavi s preostalimi komadi.
Sledi prevzemajoči impulz, osrčje albuma, skladba Limerence, Rebirth, ki služi kot transformativno grob komad. V kaj se preobraža naša limerenca? V benger, komad, ki bi ga žanrsko in zaradi energije lahko postavili ob bok Doucheanovemu komadu The World at the Dawn of Creation z lanskega albuma Body Worship.
S skladbo Love to the Point of Creation preidemo v pomirjujoče stanje. Če bi sedenje na mističnem gozdnem travniku imelo soundtrack, bi bil to ta komad. Nežni šum vetra, ki sledi enakomernemu sintetizatorju, sonce, ki pronica skozi drevesne krošnje, in malo jezero, ki nam občasno pomežikne. Smo morda v fantaziji ali je z nami zares subjekt, po katerem vso to zvočno pot hrepenimo? So se nam sanje uresničile ali razblinile? Pravzaprav je vseeno. S tem komadom smo prepuščeni prav temu trenutku. Postopoma se razblini in romantična digitalna balada, ki jo je Ribeiroia pripravila s Tachyonom, Milipede Etude, nam razkrije, da je bila vse le fantazija. Predobro je, da bi bilo res. Njuna pravljica počasi odzveni, nasledi pa jo poznana melodija skladbe Reveille, sklep albuma, ki se neposredno poveže z njegovim uvodom. Še zadnjič nas zapelje po subtilnem mrmranju in introspektivnih teksturah. Naš quest oziroma raziskovanje se je uradno zaključilo, toda občutki negotovosti ostajajo – ali še vedno čutimo limerenco ali se je morda prelevila v kompleksno ljubezensko zgodbo? Vračamo se v resničnost, kjer naj ne bi bili več pod vplivom limerence. Toda nekaj nas je prevzelo in fantazija se je izkazala kot resnična zvočna afera.
Z dolgometražcem si je Ribeiroia dovolila ekspresivnost in fantazijsko skrivnostnost. Meja med resničnim in izmišljenim zvokom ostaja zabrisana. Nekatere interference so naravne, druge nastajajo iz občudovanja, nekatere sintetizatorje idealiziramo in nekateri v nas zarežejo neposredno. Disonantne kombinacije delujejo kot notranji prelomi, skozi katere se razkrivata krhkost in igrivost obsedenega stanja, ki ga album neprestano raziskuje.
Jerina je obetavnejša mlada ustvarjalka z domače elektronske scene. S projektom Limerence je nadgradila glasbeni izraz s subtilno fuzijo klubsko-ambientalnih, sintetizatorskih in eksperimentalnih elementov.
Dodaj komentar
Komentiraj