[a:rpia:r], 2017

Ricardo Villalobos je nedvomno eno izmed največjih imen klubske glasbe, ki s svojim specifičnim pristopom tako k DJ-janju kot k produkciji vedno znova polarizira. Pogosto je denimo deležen kritike s strani klubskih sladokuscev, očitno prepričanih, da njegovi seti ne ponujajo dovolj kompleksnih zvočnosti. Obenem pa bojda nemalokrat razočara tudi številne, predvsem žura željne razgrete festivalske množice, za katere so njegovi nastopi lahko tudi preveč drzni in nenavadni. Kljub temu si je s svojim sproščenim miganjem med obema poloma uspel nabrati zajetno bazo sledilcev ter se pravzaprav vzpostaviti kot nekakšna maskota klubske kulture. 

Morda je torej ta, skozi dolga leta žurerskih eskapad akumuliran kultni status na nek način lahko glasnejši od njegove glasbe, kar lahko smatramo kot legitimen pomislek. A ne glede na vso pozornost, katere je deležen že od svojih začetkov z minimal tehnom v sredini devetdesetih let, se zdi, da ostaja vseskozi zvest samosvojemu pristopu. Ta se je morda najočitneje izkristaliziral leta 2003, ko je izšel njegov prelomni album Alcachofa. Na njem se je začel ležerno, a študiozno poigravati s konvencionalnimi klubskimi strukturami. Od teh pa se je potem ob naknadnih in še posebej ob svojih dolgometražnih izdajah vse odločneje oddaljeval in začel stremeti proti bolj konceptualnim albumom, polnim skrbno izbranih, pogosto asociativno obteženih samplov, s katerimi je skušal zapopasti določene ohlapne pomenskosti.

Dober primer takega pristopa je njegova zadnja plošča Dependent and Happy iz leta 2012. Na njej se komaj-plesnost redkih klubsko uporabnih singlov izmenjuje z monotono zvočno paleto in posledično sterilnostjo ostalih komadov, namenjenih predvsem globljemu poslušanju. Od takrat je sicer nekoliko upočasnil svoj od nekdaj intenziven tempo, a vseeno izdal nekaj krajših EP-jev ter se lotil tudi lepega števila značilno razpotegnjenih remiksov. Sredi letošnjega maja pa je pri romunski založbi Arpiar izšla danes obravnavana plošča Empirical House, ki po obsegu sicer niti ne presega povprečne minutaže zanj značilnih EP-jev, a je kontekstualizirana kot album, morda že zgolj zato, da bi ujela več pozornosti.

Empirical House je torej njegov prvi dolgometražni album v petih letih, ki pa za razliko od prejšnjih ni eksplicitno konceptualno obtežen. Obsega štiri zajetne komade, ki se bojda vsi že nekaj časa pojavljajo v njegovih DJ setih in so torej strastnim sledilcem že dobro poznani. Morda najopaznejši med njimi je prvi komad Widodo, ki z izborom prijetnih samplov marimbe, mehkobnih pokov in tleskov ter nekje v ozadju skritega, komaj razumljivega vokala vzpostavi pristno poletno vzdušje, v katerem je Villalobos tako domač morda tudi zaradi svojih južnoameriških korenin. Dalje od tega odmeva ležernih razpoloženj pa se nato s preostankom plošče postopoma srečamo tudi še z ostalimi značilnimi odtenki njegove glasbe. Tako je končni produkt precej raznolika, a lepo zaokrožena plošča, ki sicer ne predstavlja večjih presenečenj glede na njegovo siceršnjo diskografijo, a lahko služi kot odličen, izredno poslušljiv povzetek njegovih različnih usmeritev. 

V vsakem od rezov si Villalobos vzame čas, da temeljito razišče različne kompozicijske variacije znotraj njihovih razsežnih sistemov. Morda na prvi posluh homogena repeticija se kmalu razkrije kot zgolj temelj plastenju raznovrstnih detajliranih zvočnosti, ki se pogosto praktično neopazno prikradejo iz ozadja ter se skrijejo v kompleksnih celotah posameznih komadov. Ti posledično delujejo, kot da bi svoja subtilna in navidez spontana prepletanja lahko nadaljevali v potencialno neskončnost, kar je glede na to, da Villalobos ob produkciji glasbe v vedno večji meri uporablja modularne sintetizatorje, verjetno tudi res.

Tako zaradi samega obsega tu zbranih produkcij kot tudi zaradi njihovih različnih formalnih lastnosti lahko dotični plošči vlečemo vzporednice z ambientalno glasbo oziroma zlasti z načini poslušanja, ki jih ta implicira. Poslušalec lahko namreč k ambientalni glasbi pristopi bodisi popolnoma pasivno ali izredno aktivno. Lahko jo potlači v podzavest ali se ji zavestno posveti in išče številne podrobnosti, ki jih nato vselej znova raziskuje. Zdi se, da Villalobos sledi sorodnim principom, s tem pa doseže posrečeno spojitev klubskega privlaka in kompleksnih zvočnih form, s katero nas spodbuja k pozornejšemu poslušanju.