Weird World, 2017

Skoraj vsakdo, predvsem tisti iz ruralnih okolij, lahko v svojem spominu najde epizodo ali dve, ko je izza šanka oziroma zadimljenega pivskega omizja prisluhnil blaznemu pripovedovanju lokalnih mitov, (skoraj)dejstev in življenjskih (pol)resnic iz ust kakšnega vaškega posebneža. V tem vinjenem početju, vseh moralnih filtrov očiščenem pripovedovanju zgodb kot enemu temeljnih aktov človeške skupnosti, je morda prepoznal nekakšnega šekspirjanskega norca - prebrisanega kmeta, ki z oporečnim jezikom telesnega ljudskega humorja ter rabo kmečke pameti izigrava pozicije višjih slojev in subverzivno spodkopava marsikatero družbeno normo.

Če ostanemo romantični, lahko tovrstnega posebneža, ki se v jeziku nekonvencionalne, mestoma blazne folkovske ekspresije loteva opisovanja fiktivne zgodnjesrednjeveške skupnosti na severovzhodu Anglije, najdemo v Richardu Dawsonu. Glasbenika iz Newcastla, ki ima za seboj že pet albumov, smo na naših valovih predstavili v sklopu tematsko sorodnega projekta Hen Ogledd, pri katerem so se lotili združevanja ritualne in folklorne glasbe, improvizacije ter modulacije zvokov z uporabo programskih aplikacij za iPad. A vendarle sta širši odmev na otočju doživela predvsem njegova zadnja avtorska dolgometražca, The Glass Trunk (2013) in Nothing Important (2014), ki ju je zaznamoval samosvoj, včasih atonalni, drugič tradicionalno folkovski, tretjič skorajda nojzerski zven njegove pohabljene akustične kitare. Precej eksperimentalen pristop k bogati britanski folk tradiciji tako v smislu kompozicije kot zvočnosti je avtor, ki ne mara danes izpraznjenega označevalca folk, sam označil za ritual community music, obredno glasbo skupnosti oziroma glasbo za skupnost. In prav skupnost, bodisi v smislu predmoderne razširjene družine bodisi vaške skupnosti, je nosilna tema tako zvočno-kompozicijsko kot besedilno-tematsko večplastne mojstrovine Peasant, ki v konceptualni razdelanosti in domišljeni realizaciji deluje kot optimalni destilat Dawsonovega dosedanjega outputa.   

Peasant je večznačen odgovor na stanje sodobne folk godbe, ki je v svoji mainstream inačici do zadnjega izkoreninila izvorne politične in družbenokritične podtone. Vendar se zdi, da je Peasant tudi svetove (in tudi vsaj tisočletje) daleč od zvena stanovskih kolegov a la Father John Misty, Sun Kill Moon ali morda The Tallest Man on Earth. Prvič, jasno, zaradi umeščenosti v britansko kulturno okolje in s tem navezanosti na mistično, s čarobnimi napoji druidov prepojeno keltsko preteklost. Drugič, zaradi konceptualne umestitve albuma v (pol)fiktivno zgodnjesrednjeveško okolje regije Bryneich, kar je sicer valižansko ime za teritorij med Škotsko in reko Tyne v času po koncu rimske okupacije. V tem seveda ni pionir. Omenimo lahko nedavni zgodovinski album The Violence zasedbe Darren Hayman & the Long Parliament, na katerem Hayman tematizira nekatere krvave epizode angleške državljanske vojne 17. stoletja. Nasprotno pa Dawsonova besedila kljub času in kraju dogajanja ter delno arhaičnemu jeziku ne prinašajo epskih bitk, srednjeveških romanc in podobne šundovske navlake, kar pogosto slišimo na zgodovinsko obarvanih metal albumih. Niti ni pričakovati posebej kompleksnih, pretirano intelektualiziranih sag v slogu nekaterih prog rock zasedb, pač pa precej intimistično branje univerzalnih človeških tegob in strahov. Dawson zase pravi, da ni ravno literarno nadrkan človek in da zgodovino proučuje le ljubiteljsko, zato tu ni strahu pred konceptualno auto-felacijo.

Večina izmed enajstih skladb, lahko bi rekli celo poglavij, nosi romaneskne naslove poklicnih arhetipov. Skozi Dawsonovo nerimano folkovsko liriko in nepredvidljivo, bipolarno vokalno artikulacijo a la Captain Beefheart, vsak ponudi svojo zgodbo. Imamo torej kraljevega glasnika, ki nam v instrumentalnem uvodu skozi zven pijanih fanfar izreče dobrodošlico v svetu Kmeta. V njem lahko prisluhnemo strahom vojaka pred izgubo ljubljene, žalostni usodi prostitutke, ki življenje vzame v svoje roke, čustveni zgodbi berača in njegovega škotskega ovčarja, intrigam dvorne gospodične in še čemu. Vrednost albuma Peasant tako tiči predvsem v vzporednem branju in poslušanju, v celovitem izkustvu Dawsonove panorame neke (fiktivne) skupnosti v slogu slikarja Pietra Bruegla starejšega, njegove pripovedi o srednjeveških in sodobnih družinah, ki se borijo proti uničujočim okoliščinam in iščejo odgovor na vprašanje, kako stati inu obstati.

Ne gre pa prezreti niti odpiljenih instrumentalnih aranžmajev, ki tako kot pri predhodnih Dawsonovih albumih temeljijo na nenavadnem zvenu razštelane kitare, nepričakovanih akordnih kombinacijah in nenadnih rezih, ki jim potem sledijo skoraj šolski primeri folkovskega pisanja pesmi, spet drugič pa variacije doomerskih metal riffov. Morda bi bil pridevnik shizofreno skoraj najprimernejši označevalec teh delno improviziranih del, v katerih zvočno paleto temeljito razgibajo vložki dolgoletnega sodelavca, harfista in priznanega improvizatorja Rhodrija Daviesa, njegove sestre, violinistke Angharad ter očeta Johna. Prosto lebdečo formo pesmi lahko navežemo na Dawsonovo fascinacijo s sufijsko glasbeno tradicijo (Qawwali) in diskografijo pakistanskega pevca Nusrata Fateha Ali Khana. Tako tematsko kot slogovno predstavlja Peasant razgiban zvočni trip, ki zaradi prevevajočega občutka opitosti in blaznosti precej spominja na atmosfero psihedeličnega celovečerca A Field in England režiserja Bena Wheatleyja. Če odštejemo bolj eksperimentalne, skoraj nojzerske momente, denimo komada Prostitute, kjer v zvočni sliki izstopi raba sintetizatorja, ali dronanje komada No-One, skupnostni duh albuma zaznamuje predvsem ljudski glas, utelešen v verzih amaterskega pevskega zbora, ki izstopa ob presežkih Ogre in Weaver.   

Dawson skratka spada v milje ustvarjalcev, ki bi jih tako v smislu robne pozicije kot umeščenosti v lastno okolje lahko postavili ob bok domačim eksperimentalnim kantavtorjem, kot sta Olfamož in Tovariš Strmoglavljen. O albumu Peasant, ki v svoji dodelanosti resnično nima slabega momenta, bi lahko pametovali še nadaljnjih nekaj strani. Kljub oziroma prav zaradi njegove zahtevnosti gre brez dvoma za enega najbolj avtorskih albumov tega leta, če si drznemo oživeti že dolgo mrtvega Barthesovega avtorja. Emulacija folk izročila skozi oči glasbenika, ki je zmožen napisati 15-minutno avant-folk epopejo o srednješolskem izletu, ki se za album na temo smrti odpravi v arhive in ki lahko skozi oči srednjeveškega arhetipa naslovi univerzalne človeške potrebe in strahove. Morda je res pijan, ampak mi mu verjamemo.