Murailles Music, Zamzamrec, Permafrost, La République des Granges, 2025

Bordojski vokalno-sintovsko-tolkalski trio Rien Virgule je v večino lokalnih zavesti najbrž vstopil predlani oktobra, ko ga je v klub Channel Zero in posledično na frekvenco Radia Študent pripeljal zvedavi koncertni cikel Level Up. Bend se nam je s svojim temačnim in kar nekoliko obrednim nastopom vsekakor zapičil v spomin vse do današnjih dni, ko obhajamo njegov četrti diskografski izdelek Berceuses des deux mondes oziroma Uspavanke dveh svetov.

Ena od oznak, s katero je bila zasedba predstavljena ob nastopu na Metelkovi, je bil tudi glasbeni žanr giallo. Oznaka se navezuje na specifičen segment italijanske filmografije šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je slovel po grafičnosti tako na področju erosa kot tanatosa, spremljala pa ga je temu primerna, pogosto usodna zvočna plat. Za premislek o Rien Virgule in njihovem najnovejšem albumu je to kar dobrodošlo izhodišče: njihova glasbena ustvarjalnost tako rekoč brez izjeme posreduje strašljivo vizijo sveta, ki pa zaradi uporabe specifičnih sintovskih zvokov pogosto zazveni tudi precej retro. Slast ob poslušanju je tako do neke mere posledica temačnosti, disonančnosti in sanjske atmosfere, ki je ob kolovratenju po tovrstnih zvočnih breznih nikoli ni treba prav dolgo klicati, a gre hkrati tudi za užitek ob poslušanju retro zvokov, povezanih z določenim filmskim ali glasbenim obdobjem: srh gre z roko v roki s kancem ironične nostalgije.

Da naša misel krene proti Italiji, poskrbijo tudi besedila, ki so večinoma – in za francoski bend malo nepričakovano – napisana v italijanščini. Glas vokalistke Anne Careil je v večini komadov pretežno nemodificiran in deluje precej ranljivo; lahko si namislimo, kako se med vokalom in inštrumentalno platjo albuma odvija celo nekakšna antagonistična dinamika kot v kakšni grozljivki. Še posebej ihteče in jadikujoče zazveni takrat, ko se povzpne v višje lege. Čeprav je ozračje plošče vseskozi mrakobno, pa vokal v različnih komadih pravzaprav prikliče asociacije na različne glasbene žanre: od skladbe Le rythme du sang, ki delno spominja na popevko, do komada Rimane Solo, v katerem vokalna linija mestoma spominja na kak ljudski napev. Od komada do komada se razlikuje tudi niansa temačnosti, ki jo posreduje album: včasih gre za horror, spet drugič bolj za žalostinko.

Kot smo pri Rien Virgule že navajeni, tudi album Berceuses des deux mondes ne razmišlja preveč o radiofoničnosti; komadi si vzamejo čas, se raztezajo tudi čez sedem ali osem minut in so večkrat tudi izrazito večdelni. Tak je denimo že omenjeni Rimane Solo, v katerem slabih pet minut dolgemu spevnemu delu sledi urgentno, napeto stopnjevanje, sintovski glissandi in cvrkutanje električnih isker; ko se sredi te nove zvočne pokrajine znova pojavi vokal, dobi precej drugačno, kar nekam svečeniško razsežnost. Nasploh nas tudi na novem albumu večdelnost in počasnost komadov napeljujeta na misel, da poslušamo izdelek, ki si ne želi biti zgolj zbirka komadov, ampak celovit poslušalski ritual. Poleg tega album sledi svojim predhodnikom tudi v tem smislu, da spevnejše komade redno prekinjajo improvizacijska zvočna tkanja, sestavljena iz zvenenja in šumenja različnih open, terenskih zvokov, votlih in odmevajočih udarcev, bolj zunajzemeljskih sintovskih igrarij, tu in tam pa tudi kakšne zamišljene tonalne fraze.

Spet drugič se pesmi po dolžini, melodiki in strukturi bolj približajo pop komadu, a tudi to na nenavaden, skrivnosten in zastrašujoč način: taka sta denimo komada Chute imaginaire d'un astre in Enclos des langues. V slednjem vokalna linija spominja na otroško pesem ali morda uspavanko, kot navsezadnje obljublja že naslov albuma, vendar ob umestitvi v srhljivo inštrumentalno okolje tudi tovrstna melodija zazveni groteskno; prijem, ki nam je iz filmskih grozljivk še kako znan. Nelagodni občutek grozljive pripovedke v komadu še ojača subtilen efekt škarij, ki zastriže nekje v ozadju. V komadu Ostinato des parades pa se po drugi strani zdi, da vokal, tokrat za spremembo modificiran, svojo pesem poje kar nekako »mimo« zvočnega dogajanja; kot bi bil razmeroma tuj element v siceršnjem temnem inštrumentalnem galopu.

Rien Virgule skratka nadaljujejo po poti, ki so si jo zastavili že s preteklim opusom. Pod baldahinom mrakobne atmosfere in vseprežemajoče muzikalne nočne more pravzaprav na albumu niso zbrane uspavanke le dveh, temveč še več različnih svetov: včasih gre za bolj ali manj pokvečene in groteskne pesmi, včasih že za nekakšen energičen temni pop, včasih za improvizacijo, v zadnjem komadu Labyrinthes pa tudi za vokalno recitacijo. Vprašanje je tudi, ali so res najboljše zdravilo za našo nespečnost; bi pa bilo Rien Virgule vsekakor lepo pri polni zavesti še kdaj srečati v domačih logih.