Music Man, 2012

Status techno fotrov v resnici ni dosti bolj drugačen, kot je status že malce ostarelih pop in rock zvezdnikov. Ve se, kaj približno lahko od njih pričakujemo, in čeprav jih mladci z inovativnostjo, ali pa vsaj svežino, pogosto prehitevajo po levi desni, njihovih plošč ne moremo povsem ignorirati. Ne nazadnje gre za kreativce, ki so technu izoblikovali podobo, pa čeprav je od takrat minilo dvajset let in več. In čeprav se - tako kot Robert Hood - v okvirih izrazov, ki so jih izumili relativno zgodaj v svojih karierah, počutijo povsem udobno. Vedno ostaja tisti »kaj pa če?«. Kaj pa če bo nova plošča prevetrila aktualne techno smernice in dala vedeti, da staroste vendarle še niso za odpis? Nova plošča Roberta Hooda se s temi vprašanji ne obremenjuje. Aktualnega techna sicer ne bo prevetrila, a hkrati Hooda še ne bo odplaknila v skladišče techno zgodovine.

Z albumom 'Motor: Nighttime world 3' Robert Hood ostaja na terenu, ki mu najbolj ustreza. Tako skozi prizmo minimal techna, izraza, ki ga je izoblikoval sredi devetdesetih, kot tudi skozi svojo pozicijo med techno pionirji. Je eden najbolj cenjenih producentov med poznavalci techna, a je po popularnosti vselej ostajal v senci svojega dolgoletnega sodelavca Jeffa Millsa, Richija Hawtina in Carla Craiga, s katerimi je skupaj sprožil drugi val detroitskega techna. Na eni strani zato, ker ni hotel pretrgati vezi s podtaljem, in na drugi zato, ker iz svoje glasbe nikoli ni delal znanosti. Brezkompromisen ostaja tudi z novo ploščo, tretjo v seriji 'Nighttime World', katere prvi del je ugledal luč dneva v letu 1995, drugi pa pet let pozneje. Plošča 'Motor: Nighttime world 3' se s svojo estetiko nagiba bliže izpiljenemu minimal techno izrazu s prve plošče, a je hkrati tako kot obe predhodnici v celoto, z glavo in repom, zaokrožena celota. Je preprosto Robert Hood, kot ga poznamo in imamo radi.

Kot smo od Hooda vajeni, je tudi novi album zavil v koncept. Navdih zanj je menda našel v BBC-jevem dokumentarcu 'Requiem for Detroit', zato se ga oklepa nekakšen predznak filmske glasbe, ki pa ga je treba razumeti v podobnem kontekstu kot Millsovo glasbo za film Metropolis. Ne gre torej za avtorjev neposreden odziv na filmske prizore, pač pa njegovo interpretacijo tematike, s katero se ukvarja filmar. Hood sicer res že nekaj let ne živi več v industrijsko ohromelem Detroitu, toda hkrati ostaja eden tistih producentov, ki so z »motor cityjem« vselej ohranjali trdno vez, naj si bo to skozi glasbo ali socialni aktivizem. Nov album torej tudi skozi prizmo koncepta ne prinaša nič novega, razlika je pravzaprav le ta, da Hood v zaključku nove plošče vidi – ali pa hoče videti – revitaliziran Detroit. Če ni nov koncept, je potem nova glasba? V resnici ne. Hood ostane zvest svojim starim pogruntavščinam, ki jih tu skozi temačne ambiente, techno zanke in spoj akustike in elektronike sestavi v razgiban, cinematično obarvan plošček. Na plošči 'Motor: Nighttime world 3' torej ne boste slišali nič novega, slišali pa boste producenta, ki je v tem, kar počne, bržkone najboljši. To pa je eleganten, sofisticiran in emotiven techno minimalizem, za katerega se pojavi vtis, da za vsakim njegovim zvokom stoji obsežna študija.