Marci Enterprises, 2017

Vantage, v katerem se iz zvočnikov sliši Gladys Knight. Obvezni Rolls. Evoque v barvi kokaina. Za konec pa še en DB9 in en XJ. Pet luksuznih angleških vozil torej, ki jih Marci v zadnji in najboljši pesmi svoje nove plošče spretno parkira poleg prekajenih prašičjih parkljev iz naslova, ekstenzivnega opisa svoje garderobe ter posvetil Princeu in Seanu Priceu. Pa vendar genialnost protagonista tokratne Tolpe v bistvu tiči onkraj zavidljivih popkulturnih referenc. Marciano se namreč od svojih sodobnikov oddvoji predvsem zaradi načina, na katerega svoj tok misli pretvarja v zvočne valove. S tem niti ne ciljam na njegove nasičene, naložene rime, ali na kot sirup tekoč flow, temveč bolj na dejstvo, da obstaja malo pljuvačev, ki zvenijo tako prepričljivo ne glede na to, kaj prihaja iz njihovih ust. Naštevanje avtomobilov, dragih plaščev in jaht pri Marciju ni bahanje, temveč dejstvo, čeprav ni vedno zvesto resničnemu stanju na njegovem bančnem računu.

Rosebudd’s Revenge je sicer četrta dolgometražna solo plošča tega glasbenika, ki se je pred slabimi štirimi desetletji rodil v New Yorku. Tako kot njegov someščan in kolega Ka je šele pred kratkim zbudil pozornost širše publike, kar pa ne pomeni, da se ga starejše hiphoperske glave ne bodo spomnile kot člana podzemne zasedbe The U.N. in opaznega gosta na komadih nekaterih etabliranih rimoklepačev. Je pa dejstvo, da je na albumu Marcberg leta 2010 svoj umetniški izraz bolj natančno fokusiral in ga potem z vsakim novim izdelkom skrbno pilil. Od Roca Marciana smo se tako naučili pričakovati temne, hrapave, izrazito newyorške pripovedi, polne raznolikih in nemalokrat duhovitih referenc, navidez podane brez pretiranega truda, v resnici pa predstavljene s pomočjo kompleksnih, večzložnih rim in pa prašnih, a v vsej svoji minimalnosti zelo učinkovitih beatov.

In tudi tokrat Marci ne razočara. Plošča je sicer malce predolga in neuravnotežena, kar pa ne pomeni, da na njej ni tudi konkretne zaloge potentnih notranjih rim, dobrih gostovanj, zanimivih instrumentalnih podlag in trenutkov, v katerih Marciano povsem stoično še enkrat znova izpade največji car daleč naokoli. Mimogrede, tudi tokrat je sam produciral dobršen del pesmi, med gostujočimi beati pa izstopata predvsem Knxwledgeov No Smoke in Animossov Burkina Faso. Pojavi se tudi Ka, ki s svojo zadržano, skorajda melanholično kontemplativnostjo predstavlja idealen antipod Marcianu. V pesmi Marksmen skupaj poskrbita za še en vrhunec pristnega newyorškega hip hopa, ki bo očitno strumno in ponosno stal še kar nekaj časa.