Marci Enterprises, 2018

V današnji Tolpi bomo prisluhnili peti plati newyorškega mojstra coola, raperja Roca Marciana, ki z novim projektom ne spreminja praktično ničesar. Ne v produkciji, ne v tematikah in niti v slogu. Rosebudd's Revenge 2: The Bitter Dose je še peto poglavje edinstvenega principa laidback storytellinga, ki je v osnovi preprost, a še zmeraj povsem veličastno svež.

Roc Marciano se je dolgo skrival v ozadju. Najprej so ga najzvestejši sledilci newyorške hiphoperske scene opazili kot člana ekipe Busta Rhymes, torej kot Flipmoda Squada. Potem je na začetku novega tisočletja Marci zaril še malce globlje v podzemlje in ustanovil skupino U. N. In potem je šel po svoje. Nič pretirano izstopajočega se ni zgodilo do samostojnega prvenca, plate Marcberg, ki je izšla leta 2010 in pomenila svojevrstno presenečenje. Ne gre le za enega pomembnejših projektov neodvisnega hiphopa tistega časa - raper iz Long Islanda je nakazal nek popolnoma svoj način storytellinga in tudi pod produkcijo, ki je povsem klasična, a hkrati osvežujoča, se je podpisal sam. A nakazal je veliko več, nakazal je povsem lokalen, izrazito oseben izraz, ki ga je potem izpilil na naslednjih projektih. Marci je delal tako po svoje, tako samosvoje, da je praktično sam ustvaril svoj (mikro)žanr. Z enim sodobnikom, ki je v istem času v istem mestu pisal podobno, a tudi kaj drugačno zgodbo. To je seveda Ka. Njuno početje zadnji desetih let lahko označimo kot newyorški pripovedniški noir.

Sledili so albumi in mikstejp. Po vrsti: Reloaded, Marci Beaucoup, The Pimpire Strikes Back in Rosebudd's Revenge. Če so beati na prvencu sicer bili že precej ležerno temačni, so pa še premogli nekaj ostalin klasičnega boom bapa. In potem je Marci praktično opustil dodajanje bobnov, njegovi beati so postali antagonistično nasprotje klasični definiciji pojma. Namesto da bi se bobni zatikali ali da bi udrihali, so postali povsem subtilni ali pa jih sploh ni bilo. Beati brez beata. Ostale so le lebdeče, preproste in natančne zanke zrnatega soula in psihedelije. Vse produkcije sicer ni več delal sam, največkrat je poskrbel le za del, za ostalo pa njegovi razni kolegi. Tako je bilo tudi na albumu Rosebudd's Revenge, vrhuncu Marcijeve kariere, ki je izšel lani.

Drugi del maščevanja, s podnaslovom The Bitter Dose, je klasično nadaljevanje. Malce kungfujevski naslov, isti liki, iste teme, ista estetika, le novo poglavje in kanček manj razburljiv izbor samplov. Pod produkcijo podpisani podobni beatmakerji. Novi plošček je še manj dramatičen, še bolj skuliran, poslušamo še bolj izčiščene gangsterske zgodbe, pimpovske pripetljaje in še bolj preproste, minimalistične loope skoraj popolno izbranih zrnatih koščkov starega soula. Nobenih posebnih studijskih trikov, ornamentov ali aranžerskih ambicij. Le fokusirana stara šola produkcije, mrtvi tek ravninskega, brezbrižnega pripovedništva, ki pa hkrati gradi mogočne atmosfere, v katere se zlahka vživimo. S peščico gostov in le enim potencialnim klasičnim singlom, kjer se Rocu za mikrofonom pridruži Action Bronson.

Marciano nas na plošči Rosebudd's Revenge 2: The Bitter Dose s svojo dokumentaristično poezijo tako vživi v svoje zgodbe, ali drugače rečeno, njegov monotono suvereni stil rapanja tako brezkompromisno paše na reducirane podlage, da se ustvari nekakšen vakuum. Čas se ustavi. Njegove zgodbe nas ne peljejo hkrati na veličastne in bedne ulice New Yorka, ampak nas potegnejo v svet, ki je hkrati domišlijski in asfaltno real. Ob poslušanju si ne predstavljamo bridkega New Yorka, ampak film o New Yorku. Kriminalko. Noir. Rosebudd's Revenge 2 je uličarski noir: tako kot je Alain Delon skuliran in hkrati vdan v usodo v klasikah franskockega filmskega krimiča, tako je popolnoma sčiliran Roc Marciano. Rapa brez drobtinice naglice, brez vneme, neprevidnosti ali nepremišljenosti, z zvodniško prekaljenostjo in neomajnimi načeli, ki se jih je naučil na ulici. Neprestano in predvsem na sledi za denarjem.

Navada je, da izvajalci po dveh, treh albumih poskusijo nekaj drugačnega, nekaj novega. Zgodi se stilski zasuk, pogreznitev globlje v podzemlje ali skok na vlak bolj trendovskega zvoka. Včasih narekujejo trende, drugič jim sledijo. Marciano ne počne nič od tega, le pili in pili svoj zvok, svojo nišo, pili svoje bridko-grenke zgodbe.

Plata Rosebudd's Revenge 2: The Bitter Dose se začne s posnetkom Respected in to je najkrajši možni povzetek nesporne kredibilnosti, ki jo je štiridesetletni newyorški raper zgradil na obronku - brez pomoči založniških konglomeratov, PR agencij ali servisov za spletna novačenja klikov. Podzemneži, mainstreamovske zvezde, poznavalci, rekreativni poslušalci rapa - Marciana spoštujejo prav vsi.