RODRIGO CUEVAS RONDA A RAÜL REFREE: MANUAL DE CORTEJO

RODRIGO CUEVAS RONDA A RAÜL REFREE: MANUAL DE CORTEJO

Recenzija izdelka
23. 2. 2020 - 19.00

Aris Música, 2019

 

Kdor Rodriga Cuevasa prvič spozna prek koncertnih posnetkov ali starejših videospotov, se bo zagotovo dvomeče vprašal, ali ni opevani predstavnik in posodobitelj glasbenih tradicij severozahoda Španije morebiti le medijska vaba za javno zgražanje in nov povod za prerekanje in dokazovanje tistih pravih, klenih ljudskih glasbenih oblik. Kakšen poklon tradiciji neki, ko pa v videu gledamo, kako se na priobalnih pečinah odvija nekakšen kabaret z glamurozno ozaljšanimi ljudskimi nošami, sam pevec pa, prava iberska inačica Freddieja Mercuryja v lesenih coklah, z visokimi najlonkami s podvezicami, čobanskim telovnikom in visoko volneno čepico, ob seksi elektronski podlagici prepeva predelavo neke ljudske viže. Stvar okusa, bo porekel kdo. Neumnost in nesramnost! se razhudijo tisti z bolj ranljivimi patriotskimi čustvi. Drzno in transgresivno, dahnejo talevi. Ampak poklon tradiciji? Niti ne; prej je Cuevas folklorni agitator, ki s svojimi nabritimi, duhovitimi in iskrenimi performansi publiki rahlja in sprošča spone neudobja in homofobije ter ki danes s svojo javno osebnostjo sploh ne dviguje več prahu hudovanja in neodobravanja, kot bi ga sicer. Še več – obveljal je kar za nekakšnega ambasadorja svoje rodne regije Asturije. In to upravičeno - s svojim prvencem Manual de cortejo dokazuje, da mu takšna vloga prav lepo pritiče. 

Asturias je razmeroma majhna regija na severozahodu Španije. Dežela ribičev, pastirjev in rudarjev, stisnjena med hribe in morje, je nekoč veljala za eno tistih območij, ki so v času modernizacije zakasnelo capljala za napredkom, danes pa se ponaša s precej živo, ohranjeno folkloro in močno narečno govorico. Poleg Galicije je Asturija pokrajina, kjer so se do danes ohranili sledovi keltske kulture, ki se je že davno razširila do odročnih predelov razbrazdanih atlantskih obal. Množica različnih glasbil, napevov in načinov petja ter plesa, ki jo je pred sedmimi desetletji tamkaj na vinil lovil sam Alan Lomax, je živa še danes, čeprav resda pogosto v obliki zaprtih folklornih skupin ali glasbenikov, na katere je vplivalo popularno oživljanje keltskih glasbenih tradicij. A nocojšnji avtor ne pripada ne prvim ne drugim. Odraščajoč na vasi in študirajoč glasbo v Barceloni je Rodrigo spoznaval različne in nasprotujoče si plati obeh okolij ter se naposled odločil iti proti selitvenemu toku mladih, ki iz ruralnih predelov odteka v mesta. Ustvaril si je življenje na domači kmetiji. Ta skorajda subverziven premik iz hitečega sveta distrakcij je pomenil tudi vnovičen stik s kulturo rodne pokrajine ter pričetek poglabljanja vanjo. 

Da je Rodrigovo raziskovanje in poustvarjanje glasbenih tradicij resno in predvsem srčno, je zapazil tudi glasbenik in producent Raül Refree, ki je kot soustvarjalec tudi odtisnil svoje ime na ploščo v tokratni Tolpi bumov. In takšno sodelovanje ni več šala – Refree velja za najeminentnejšega med producenti in ustvarjalci sodobnih interpretacij tradicionalnih glasbenih praks Iberskega polotoka. Nenazadnje smo eno njegovih zadnjih del, v katerem s pevko Lino meša štrene portugalskega fada, na naših valovih recenzirali ravno predprejšnjo nedeljo. Lahko trdimo, da se je na nocojšnjem albumu kot producent še posebej izkazal, na njem je namreč kar se da koherentno združil kopico tem, različnih načinov petja in ritmov, recitacij in pripovedovanja. Tradicionalni inštrumenti in elektronski zvoki se venomer prepletajo in v izrazite ritme tradicionalnih napevov oziroma plesov, kakršna sta poskakujokujoči xiringüelu ali galicijska muiñeira, se mešajo stilske prvine in elementi hip hopa oziroma klubskih žanrov. Modulacije ne prizanesejo niti vokalnim linijam, ko Rodrigov krepki in jasni glas mestoma spretno maličijo v digitalno obarvane zvoke.

Plošča je nekakšna antologija kulturnega izročila regije. Orisuje duha preprostega, naravi predanega človeka, ki ga Rodrigo ne le opeva, temveč pusti, da ta govori skozi njega. Prek izbora pesmi, bežnih fragmentov pripovedovanj, fraz in pregovorov, vpletenih v besedila, začutimo njegovo globoko spoštovanje do zapuščin domače skupnosti. Iz ljudskih verzov veje vdana in popolnoma profana pripadnost zemlji in naravi, ponižnost pred neizbežnostjo smrti. V nekaterih pesmih se začujejo zaprašeni glasovi rudarskega pevskega zbora, spet drugje s petjem in glasbili svoj glas prispevajo člani folklorne skupine. Med verze so nekajkrat vključeni tudi posnetki pripovedovanj vsem poznane branjevke iz Gijona, ki se je od malega preživljala na ulici kot prodajalka rib in bila na stara leta neusahljiv vir lokalnih anekdot. Proti koncu plošče, ko se vzdušje umiri, se v vokalno-kitarskem štiklcu Rambalin odvrti nekoliko bolj intimno posvetilo še eni priljubljeni in znani gijonski osebnosti, ki je v času frankizma s svojo odkrito homoseksualnostjo in transgresivnimi kabarejskimi nastopi izzivala režimske prepovedi, a s tem sčasoma izzvala tudi lastno smrt. 

Odmevi preteklosti, ki neprestano odzvanjajo skozi album, pravzaprav postavljajo ogledalo sedanjosti in publiki odsevajo podobo izpraznjene Španije – pereč problem umirajočega podeželja, kjer z zaskrbljujočo naglico zmanjkuje mladih delavnih rok, ki bi pomagale ustvarjati prihodnost. Govorijo o premagovanju sodobne medčloveške odtujenosti z grajenjem skupnosti, s solidarnostjo in pristnim stikom, o sočutju do bližnjih in do tistih, ki jih je usoda sveta naplavila k nam. 

Plošča v Španiji ne bo sprožila burnih polemik o kulturni apropriaciji in dlakocepljenja v zvezi z vprašanji, ali spada v polje tradicionalne ali sodobne glasbe, kot se je to nenehno dogajalo v primeru Rosalíjine interpretacije flamenka. Nenazadnje se s slednjim spajajo stereotipi španske identitete, s folkloro neke zakotne regije na severu pa le redko kateri. A če odmislimo trenutke avtorjevega humornega sprevračanja lastne kulture in poigravanja z njo, se nam za to kuliso odstre njena esenca, ki je avtor ne opeva odmaknjeno od nje, temveč ta govori skozi njega. S tega vidika gre za pravo pravcato ljudsko glasbo, čeprav to noče zares biti.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.