Samozaložba, 2024

Rose Connolly, bolj znana pod umetniškim imenom Róis, je multiinštrumentalistka, vokalistka in elektronska umetnica iz okrožja Fermanagh na Irskem, ki nas skozi svoj drugi izdelek z naslovom Mo léan popelje na pot preizpraševanja življenja in njegovega konca. Ustvarila je konceptualni kratkometražni album o irskem keeningu in katarzi, ploščo o sprejemanju življenja, žalosti in smrti.

V ospredju izdelka je obujanje predkrščanske irske tradicije, imenovane caoineadh ali keening, oblike vokalne žalostinke v keltsko-irski tradiciji, ki je bila nekoč sestavni del pogrebnega obreda. Izgubljati se je začela s prihodom kristjanov in do sredine 20. stoletja skoraj popolnoma izumrla. Keening so izvajale ženske, od ene same do skupine žensk, da bi ljudje sprostili intenziteto žalosti in se znebili strahu pred smrtjo. Mnogi so verjeli, da duši pokojnega omogoča, da zapusti telo. Vseboval je surova čustva, ponavljajoče se motive, spontane besede, jok in elemente pesmi, etimološko pa izhaja iz irske besede caoineadh, ki pomeni jok. Irsko bedenje, katerega pomemben del je bil keening, ni zgolj kulturna tradicija in žalovanje, temveč praznovanje življenja in njegovih prvinskih elementov ter iskanje ljubezni tam, kjer je minljivost življenja najbolj otipljiva.

Keening ni le koncept in navdih za kratkometražni album, ampak njegov dejanski in oprijemljiv gradník. Na Irskem so ohranjeni zgolj trije posnetki keeninga in na albumu Mo léan slišimo reinterpretacijo dveh. V tretjem komadu z naslovom Cití slišimo reinterpretacijo keeninga, ki ga je posnela Cití Ní Ghallchóir in izhaja iz okrožja Donegal. Tudi peta skladba, Caoine, je na novo interpretirana pesem, v kateri je Róis poustvarila glasbo s pomočjo posnetka neznanega pevca z Aranskih otokov. Skladbi sta, tako kot večina pesmi na EP-ju, v katerih je prisoten vokal, prežeti z bogato, atmosfersko in pogosto temačno elektronsko podlago, nad katero se vije nadzemeljski vokal irske glasbenice, ki ga izkorišča v polnem razponu in vseh svojih zmožnostih. Ta elektronski in vokalni vidik lahko med pozornim poslušanjem ločimo v dve entiteti, ki bi lahko obstajali vsaka zase, a sta na EP-ju tudi izvrstno prepleteni v celoto. 

Nasprotje tovrstnim komadom, a nič kaj manj pomemben sestavni del albuma so trije kratki intermezzi z naslovom Angelus, ki jih Róis označi s številkami od ena do tri. So zgolj inštrumentalni oziroma elektronski, v njih pa slišimo zvoke, ki spominjajo na cerkvene zvonove in jih spremljajo eksperimentalni elektronski prizvoki. V Angelusu 3 zvonovi postopoma poniknejo in se razblinijo v elektronsko brnenje. Ob teh komadih se poraja vprašanje, zakaj je glasbenica v EP vkomponirala tudi zvoke, ki so značilnost krščanske tradicije. Zdi se, da skozi tri intermezze s postopnim umikanjem glasbenih elementov, podobnih cerkvenim zvonovom, nakazuje na izgubo irske tradicije, ki ji je skozi zgodovino in s prihodom novega verstva sčasoma odzvonilo. Tudi predzadnji komad je s svojimi 37 sekundami izredno kratek, v njem pa slišimo posnetek ženskega glasu, ki napove: »Pozdravljeni in dobrodošli v osmrtnicah. Žal nam je, a vas moramo obvestiti, da danes osmrtnic ne bo.« S tem stavkom se ob svetli durovski in klasično navdihnjeni glasbeni podlagi Róis ironično pozabava iz sodobnega dojemanja smrti in izkaže svojo naklonjenost izumrli tradiciji. 

To ovekoveči tudi s stilom petja, ki spominja na slog sean nós, ki temelji na dolgih melodičnih melizmatičnih in bogato ornamentiranih frazah. Ta slog vokalnega izraza Róis nakaže že v uvodnem komadu EP-ja. Z nasičenimi elektronskimi podlagami irska umetnica združuje staro in novo, starodavno pesemsko tradicijo s sodobnim elektronskim pristopom ustvarjanja glasbe. Ohranjene posnetke keeninga je Róis uglasbila s postopnim dodajanjem harmonije, zvočnost plošče pa utemeljila na sintih. Celotna zvočna podlaga kratkometražca je elektronska, edini inštrument, ki ga slišimo, je bas kitara. Kratkometražno izdajo je Róis v veliki večini producirala sama, delček produkcije pa je dodal John »Spud« Murphy. Kombinacija se je iztekla v nabrekle zvočne pokrajine, ki vrhunec doživijo v sklepnem komadu albuma z naslovom Feel Love. Katarzičen zvok zadnjega komada bi s svojim značajem mračnega elektronskega popa lahko umestili tudi v klubski prostor. 

Róis je z EP-jem Mo léan ponudila edinstven pristop k obujanju pozabljene tradicije keeninga, kjer se skozi eksperimentalno glasbo, folk, sean nós in sodobno elektronsko prizmo soočamo z besedami irske umetnice, ki je v enem od intervjujev dejala, da moramo opustiti strah pred smrtjo, da bi lahko resnično zaživeli v življenju.