RÓISÍN MURPHY: Hairless Toys

Recenzija izdelka
1. 6. 2015 - 19.00

PIAS, 2015

 

Prvi junijski dan na naše frekvence prinaša muzike plodovite irske pevke Róisín Murphy, ki bo čez 28 dni nastopila na zaključnem večeru prve ljubljanske edicije festivala Flow. Irka pa k nam ne prihaja zgolj z bero uspešnic iz nekega drugega časa, kot je to sicer značilno za k nam prihajajoče (zbledele) zvezde večjega ali manjšega kova. V pravkar minulem mesecu je Murphy namreč po osmih letih povila svoj tretji dolgometražec z naslovom Hairless Toys in z njim precej prepričljivo vstopila v zrelo dobo svojega glasbenega ustvarjanja.

V tem času Murphy ni pretirano mirovala. Dvakrat je postala mama, izdala je serijo singlov ter EP-jev in se podpisala pod številne kolaboracije z različnimi producenti, denimo Seijijem, Fatboy Slimom in Davidom Moralesom. Kot njeno zadnjo odmevnejšo izdajo gre omeniti EP Mi Senti, na katerem je Murphy navdih črpala pri vokalnem diapazonu italijanske dive Mine. V lanskem letu je kot kaže nazadnje nastopil čas za nov album, pri ustvarjanju katerega je prominentno mesto pripadlo producentu Eddieju Stevensu, britanskemu klaviaturistu, skladatelju in aranžerju, ki je sodeloval pri bendih Freakpower in Zero7 ter kasneje Moloko, vse dokler ni po Murphyjevem prvencu Ruby Blue postal del njene redne koncertne postave. Zanjo sicer značilna sodelovanja s profiliranimi in napredno mislečimi producenti, kot je Matthew Herbert, pa še nikdar prej niso pustila tako osebnega pečata, kot ga nosi album Hairless Toys. Morda temu botruje metoda dela; zaprta v Stevensovem studiu sta namreč pet tednov kontinuirano pripravljala material in se ustavila pri petintridesetih komadih, izmed katerih je svoje mesto na plati našlo zgolj osem skrbno izbranih kompozicij.

Kot rečeno, Hairless Toys prinaša občutno bolj introvertirano, intimnejše poglavje v Murphyjevi karieri. Četudi so pevko mediji krstili s sintagmami »legendarna pop diva«, »disko kraljica« ipd., Murphy nikdar ni doživela tistega resničnega preboja v mainstream – no, morda posredno; v enem izmed medijskih obračunov je namreč Lady Gago obtožila kraje svojega »stajlinga«. Vokalni grandioznosti in kritiški naklonjenosti navkljub prva albuma nekako nista dvignila dovolj prahu, da bi si pri njenih takratnih založbah manili roke. Dobro prodajana pop zvezda pač ni postala, se je pa zato posledično izoblikovala v ekspresivno vokalistko, ki se bolj kot k popovskemu svetu nagiba k sofisticirani alternativni produkciji elektronskega podzemlja.

Čeprav je disko moment, ki je za vekomaj zaznamoval njen glasbeni izraz, mestoma prisoten tudi na aktualni plošči, pa Hairless Toys večinoma gravitira proti kompleksnejšim odvodom elektronskega izrazja. Ne gre za avantgardno pop elektroniko, Murphy in Stevens se ne gresta premikanja mej, kvečjemu iz razpoložljivega spektra aktualnih elektronskim muzik izmozgata tisto najbolj fino in mu dodajata raznožanrske ščepce glasbenih domislic. Morda gre to pripisati njenemu tokrat še subtilnejšemu vokalu, toda album v svoji rahločutnosti in milozvočnosti izzveni skorajda akustično. Mojstrsko detajlirane zvočne pokrajine premišljeno sovpadajo z njenimi nadpovprečno daljnosežnimi verzi, ki niso več disko »feel good« nekaj-vrstičnice, temveč poglobljene refleksije na temo ustvarjanja svojih »varnih hiš«, svojih svetov, bodisi skozi glasbo bodisi različne subkulture, pa izkoriščanja v glasbenem in intimnem življenju, pouličnega iskanja smisla ter predvsem romantičnih medosebnih odnosov. In, fak, treba je priznati, da popovsko nastrojena balada že dolgo, ampak res dolgo ni izzvenela tako pristno, kot to Róisín Murphy uspe s pesmijo Hairless Toys (Gotta Hurt).     

Sicer pa vseh osem štiklov prinaša precej dinamično in posledično nikoli dolgočasno poslušalsko izkušnjo. Za uverturo Gone Fishing Murhpy pravi, da je nastala po ogledu kultnega dokumentarca Paris is Burining, kroniko newyorške drag scene osemdesetih let, in si jo je zato zamislila kot nekakšno zvočno broadwaysko utelešenje filma. In čeprav tega ni moč prepoznati v sami kompoziciji ali produkciji skladbe, pa ta v svoji dodelanosti resnično premore nek dramaturški lok, neko vizualno-narativno moč. K svojim koreninam se Murphy vrača s posodobljeno disko funkijado Evil Eyes, medtem ko se jazzovsko-triphopovski značaj albuma kaže pri pesmi Uninvited Guest. Za dodatno razgibanost plate skrbi retro-futuristična bluzovska r&b izpoved Exile, pri kateri morda slišimo citiranje prej omenjene italijanske pevke Mine. Tu sta še predstavnici novejših glasbenih struj, pesmi Exploitation ter House of Glass, v katerih se Murphy spogleduje s sodobnimi elektronskimi produkcijami, pod katerimi ne bi bilo čudno prebirati imen, kot sta Four Tet ali Jamie XX.

Kot se je ob razmišljanju o aktualni Bjorkini plošči Vulnicura zapisalo enemu od radijskih kolegov, v široke krajine glasbene alternativne scene se na veliko vrača intimna izpoved, osebno glasbeno delo, pri katerem ne gre le za zalaganje glasbenega tržišča z zgolj še enim produktom, temveč bolj ko ne za nekakšno kurativno samorefleksijo s strani glasbenika - umetnika. V primeru Róisín Murphy gre torej za samogovor »falirane« pop zvezdnice, ki v svojih zgodnjih štiridesetih osmišlja svoj položaj ženske-glasbenice-umetnice znotraj razpršene aktualne popularne kulture. Na tem mestu ne bomo tako velikopotezni, da bi med Irko in Islandko vlekli neke fiktivne vzporednice, toda bili bi krivični, ko bi zavoljo odlične producentske ekipe, vizualne zasnove in PR-ja Bjorkina pojava zasenčila druge izstopajoče vokalne veteranke, med katere, vsaj od aktualne izdaje naprej, nedvomno sodi tudi Róisín Murphy.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.