Nature Scene Records, 2022

Po slabih dveh letih v Tolpi bumov ponovno gostimo plodovitega domačega ustvarjalca, pianista in skladatelja Roka Zalokarja. Takrat, sredi prvega koronskega leta, smo se posvečali njegovemu šestercu Zhlehtet, lani je izdal tudi solo, posnet na orglah iz 17. stoletja, vmes pa je, kolikor so ukrepi dopuščali, prizadevno koncertiral po pretežno domačih odrih. Pred nami pa je precej drugačno, še bolj eksperimentalno izrazje že izkušenega muzičista, ki lahko od poslušateljev zahteva veliko, a nam tudi ogromno ponudi. Precej manj definiran izdelek, ki močno temelji na improvizacijah, jam sessionih s prijatelji ter igranju in raziskovanju različnih inštrumentov, učinkuje kot kolaž elektroakustičnih skladb. Album, ki je nastajal med letoma 2019 in 2021, pa je posledično zelo raznovrsten in nekako vandrovski ter razpuščen.

Dolgometražec Speak Your Body se nam razkriva kot kompilacija različnih stanj ali pa morda kar sanj, za katere vemo, kaj nam skušajo sporočiti, a so njeni deli nekako zakodirani, zamegljeni, premeščeni. V osnovno inštrumentalno ogrodje, telo, se namreč pogosto vrivajo nenavadni segmenti, med drugim vokali, ki učinkujejo kot izbruhi notranjih, potlačenih glasov. Po eni strani smo priča spoken-word trenutkom, denimo v skladbi Keep Up the Good Work, po drugi pa vnašanju vokalnih izsekov iz že prej obstoječih pesmi, na primer v I Can See Why That Guy Gets into a Lot of Trouble. Ali pa kar kombinaciji obeh možnosti, kot je prepletanje govorjene besede in opernega ženskega glasu v Restart the Pulse. Pravzaprav je album v navezavi na sanje na meji med srhljivim in lepim. Dvojnost, kot je prikazana v zdaj že kar legendarni seriji Twin Peaks. Navsezadnje – vsaj recenzentko – že del sintovske melodije iz uvodne skladbe Doors and Staircases of Perception asociira na kako zvočno podlago omenjene nadaljevanke.

Da pa je plošča dobila končno zvočno sliko in že opisano pestrost, so v mnogih komadih prisotni različni gostje. Z violo je sodeloval Peter Ogrin, z drugimi strunskimi glasbili Nina Pečar, z bobni in tolkali pa kar trije muzičarji: Alja Petric, Žiga Smrdel in Elvis Homan. Med gostujočimi glasbeniki se pojavi tudi Boštjan Simon, in sicer tako s saksofonom kot z modularnim sintom. V družbi z Zalokarjem se najbolj izstopajoče izkaže v komadih Gotta in Samurai Groove. Čeprav je skladb na albumu kar dvajset in so zaradi njegove narave vsaka zgodba zase, lahko omenjeni skladbi postaneta eno vaših ljubših duo sodelovanj. Razlog je groovy občutek, ki ga vzbujata, kot je razvidno že iz imena ene od njiju; po drugi strani pa skozi njiju veje vabljiva melanholična melodija. V komadu Gotta za dodatno popestritev poskrbijo Zalokarjevi vokali, ki sprva učinkujejo nežno, a so hkrati zaradi efektov lahko malce srhljivi, kar ponovno kaže na dualizem, omenjen na začetku.

Vsa pestrost pa vendarle ne temelji na doprinosu gostujočih glasbenikih. V kolažu skladb za najlepše momente poskrbijo Zalokarjeve klaviature, to je njegovo primarno raziskovanje klavirja in sintov. Logično sta ta inštrumenta najbolj prisotna na plati, pa naj bo v obliki solističnih izstopanj ali kot padi, podlage, prijetne zvočne kulise, v katere se z užitkom potopimo. V tem kontekstu se v sintih lahko najlepše izgubimo proti koncu albuma v skladbi Reverse the Past, ki se z isto temo nadaljuje v Shadow of Emily. Izdelek zaključuje naslovna skladba, ki se poslušalcem zasidra v misli in ponavlja z besedami speak your body, move your mind.

Nova plošča Roka Zalokarja zaradi raznolikosti in posledično zanimive shizofreničnosti ponuja potep tako v eksperimentalno elektroniko in hip-hop kot tudi jazz in sodobno klasiko. Poln je nepredvidljivih ritmičnih premetov, nenavadnih zvočnih efektov in posnetkov. Čeprav nas lahko iz enega komada v drugega hitro premešča v različna občutja, pa se zdi, da nekakšna rdeča nit vseeno obstaja in pelje dalje. Album kljub kompleksnosti in precejšnji improvizaciji, zaradi katere se ga bodo lotevali bolj eksperimentalni sladokusci, vsebuje dovolj mehke melodike in melanholije za vsakogar.