030303, 2019

Natron je naravna zmes natrijevega karbonata dekahidrata (Na2CO3•10H2O), približno 17 % natrijevega bikarbonata (NaHCO3) in majhnih količin natrijevega klorida (NaCl) ter natrijevega sulfata (Na2SO4). Če bi kemijske elemente naštetih spojin zamenjali s termini, kakršne uporabljamo za določevanje žanra določene glasbe, bi lahko definicijo natrona uporabili za redukcijo Simmonsovega izraza na relativno kompleksno formulo, ki se skozi sleherno skladbo lahkotno razstavlja in sestavlja, kombinira v dinamične oblike acida, braindancea, IDM-a in elektra, medtem ko skupni imenovalec vendarle ostaja predvsem intuicija.

Human Touch je bil namreč že naslov EP-ja in komada, ki ju je Rolando Simmons v samozaložbi javnosti ponudil že leta 2016, letos pa nas je ta mitološki producent presenetil s spet enako naslovljeno celotno plato, ki je izšla pri nizozemski založbi 030303. Nova plošča je nekakšen kolaž starih in novih idej, strnjenih v novo električno pripoved, za katero Simmons pravi, da je nastala v premišljeni maniri premetavanja komadov in posamičnih semplov, dokler se družno s člani kolektiva 030303 niso zavedli, da je pred njimi nenadejano nastal kar nov album, ki se kljub vkomponiranju arteftaktov preteklosti ujame tudi v uho sodobnega poslušalca. Mattias Östling je bil do še pred kratkim eden izmed tistih anonimnežev, za katere se zavoljo določene unikatnosti, perfekcionistične produkcije in izjemnega občutka za kompozicijo ter ritem, ugiba, ali gre morda za le še en psevdonim Aphex Twina. No, tako je bilo seveda le dokler nismo izvedeli, da gre dejansko za precej neznanega švedskega producenta, ki svojo glasbo skromno opiše kot proslavljanje življenja in ljubezni. Sam tudi večkrat prizna, da če ne bi imel prijateljev, ki so v njem prepoznali potencial, morda sploh nikoli ne bi začel objavljati svojih glasbenih stvaritev. Pravzaprav so bila ključna tudi druženja v njegovem studiu, kjer sta med drugim tudi spontano nastala komada Uploaded for Friend in zdaj remasterizirani Human Touch.

A naj se še za trenutek vrnemo k Natronu, ki se pojavi tudi kot naslov prvega komada na plati. Za Rolanda so že od izdaje albumov Walk on Strawberries leta 2016 in World Building, ki je izšel leto kasneje na založbi Love Love Records, značilne poskočne in žuboreče 303 melodije in bas linije, ki vseskozi pronicajo v in izven osnovne ideje, ter kljub temu da se pogosto vrnejo predvidljivo, vsakič znova povzročijo neko vrsto fizične zadovoljitve. V tem smislu nas Natron preseneti z nepopustljivo hipnotično melodijo, ki celo v trenutku, ko mislimo, da bomo končno občutili božansko razodetje, zapolnjuje prazen prostor, kot sled nekakšnega melodičnega loopa, raztezajoče se materije, ki bi se je radi dotaknili, a je ves čas en korak pred našim doumevanjem. Ravno takšen prazen prostor je ključen za konstantno prekladanje vseh posameznih elementov, ki povzročijo občutek gibanja celotnega sveta okoli telesa sprejemnika. Elementi v tem smislu v Simmonsovih skladbah niso postavljeni v nekakšno hierarhično strukturo, temveč vselej ostajajo odvisni od medsebojnih mikro razlik znotraj kombinacij različnih not in samplov, ki ustvarijo specifično atmosfero slišanega. Skratka, Natron je ena izmed tistih viž, na katere še pred spancem plešejo nevroni, dokler se dokončno ne prekurijo.

Drugače nas komadi Dew, Me+Doc Drunk In The Liar ter Human Touch negujejo in zabavajo z nekoliko bolj blagimi in svetlejšimi barvami, v komadu Frozen Lemonade pa slišimo igro in komunikacijo med električnimi impulzi medtem ko se v debato iz ozadja vključujejo nekatere naključne mimobežne note. V Rolandovih stvaritvah je vedno zaznati kanček prijetne melanholije, v komadu Uploaded For Friend pa tudi mero nostalgije po otroški igrivosti, raziskovanju in nedolžnosti. Zagotovo lahko trdimo, da Rolando Simmons v ponujenih skladbah, ki vsebujejo vse od temačnejših, nekoliko drexciyanskih elektro bas linij na komadih, kot sta Hydrogen Line in Angelo, do programiranih tolkal, ki sprejmejo ritme housa in techna, kljub mnogim vplivom različnih žanrov dopušča prostor za spontanost kot ključni element jammanja, ki tudi v kontekstu novega albuma ostaja nepogrešljiv.

Na splošno je na področju njegovega ustvarjanja zanimivo predvsem to, kako zna z analognimi sintetizatorji seči v prav vse kotičke spektra človeškega čutenja. In vendar ne poskuša predati sporočila o bistvu življenja ali se dotakniti naših srcozlomskih pripetljajev iz preteklosti, temveč o življenju pripoveduje na povsem organski ravni. O naključnih srečanjih dveh ali več elementov, eksperimentiranju z nivoji različnih snovi in človeku, ki je kot vse drugo okoli nas le nekakšen koktejl kemičnih spojin. Kljub temu da v temelju našega odnosa do ustvarjanja tehnologije leži tudi kompleksen način komunikacije z besedami, podobami in zvoki, takšno simbolno zadoščenje v tem primeru ni potrebno. A Simmonsova glasba zato ni prazna, kljub hajpu v povezavi z njegovo analogno opremo in navdušenju nad njegovimi tehničnimi spretnostmi sukanja gumbov je ta glasba namreč polna življenja, življenja medija samega, vseh fizioloških in fizičnih, mikro in makro entitet ter naključnih not, ki avtonomno poskakujejo ter plešejo v ritmih električnega pulza. Glasba, na katero rejvajo celo nevroni in mikrobi. Blip, blip …