Sub Pop, 2018

Zadnje čase so raznorazni bolj ali manj indoktrinirani uniformiranci precej poostrili nadzor nad kolesarji, ki si po mestu še drznemo voziti s slušalkami v ušesih. Pod majavo pretvezo varnosti so se spravili na enega večjih življenjskih užitkov, ki ga bomo očitno počasi morali začeti obravnavati kot plačljivo zabavo. Tako kot na Spotify ali Apple Music se bomo pač naročili na bicikliranje ob glasbeni spremljavi, naročnino pa poravnali s položnico mestnemu redarstvu ali policiji. Druge možnosti preprosto ni. Vožnja s kolesom, pa tudi s skejtom, vlakom, avtomobilom in še čim drugim, glasbo namreč osmisli na prav poseben način, za katerega je vredno malo potrpeti.

Verjetno vam je vsem dobro znan kanon klasičnih komadov za vožnjo z avtomobilom, takoimenovanih driving songs, ki ponavadi vključujejo Radar Love, Don’t Fear The Reaper, Learning To Fly in ostale zimzelenčke. Koncept bi zavoljo dotičnega besedila lahko malce razširili in te pesmi označili za preprosto kinetične. Nekaj je na tem, kako svoj ritem spajajo z mimobežečimi sličicami, ki se nam pred očmi prikazujejo, ko se po svetu premikamo hitreje, kot nam to dovoljujeta le naši lastni dve nogi. Imajo tudi nekakšen cinematični je ne sais quoi, ki je navidez popoln odtis vetra v laseh na odprti cesti ali prijetno toplega večera v poletnem mestu. Ciniki bodo seveda rekli, da smo se pustili zapeljati romantiziranim, saharinskim in skrbno zrežiranim predstavam svobode znotraj kletke potrošniškega kapitalizma, kar ni nujno neresnično, vendar pa je temu modusu konzumiranja glasbe vseeno težko oporekati določen eskapističen čar.

V bolj bližnji preteklosti so poslušalce, ki v glasbi iščejo tudi zgoraj opisano, navduševali predvsem Adam Granduciel in njegovi The War On Drugs, počasi pa štafetno palico prevzema kvintet iz Melbourna, ki sliši na ime Rolling Blackouts Coastal Fever. Avstralci so lansko leto nase opozorili z EP-jem French Press, na sredini junija pa so za Sub Pop izdali dolgometražni prvenec, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov. Hope Downs je kvintesenčna plošča odprte ceste in žgočega sonca, ki v brezkončna prostranstva celine tam spodaj zvabi z velikimi riffi, kompaktnimi in vztrajnimi, skorajda mehaničnimi ritmi, spevnimi refreni in hrepenečimi besedili. Kako tesno je njihova glasba prepletena s specifičnim razpoloženjem, je peterica pokazala tudi na festivalu Primavera Sound v Barceloni. Ob prijetni sapici z Mediterana so v poznopopoldanskem soncu uprizorili enega najboljših nastopov festivala. S potentno kombinacijo treh vokalistov, kitaristov in pesmopiscev so ustvarili vzneseno atmosfero, v kateri so pesmi znatno presegle vsoto svojih sestavnih delov.

Ker je ploščo Hope Downs zasedba posnela v živo, tudi na njej slišimo podobno naelektreno energijo. Že otvoritvena pesem, An Air Conditioned Man, nam koncizno predstavi zvočno paleto celotnega izdelka. Na prvi posluh spominja na zgodnejša dela Toma Pettyja, tudi besedilo z nočnim vlakom in prvim poljubom deluje povsem rootsrockersko. Pa vendar je hitro jasno, da je zvok Rolling Blackouts Coastal Fever še za par odtenkov bogatejši. Tekst šviga proti malo bolj nekonvencionalnim metaforam, drugačno dimenzijo mu da odsek govorjene besede, instrumentalna spremljava pa po živahni, a precej strukturirani igri med ritem kitaro, akustičnim brenkanjem in lead vložki sčasoma odplava v dokaj razpuščen jam. Talking Straight, eden od potencialnih indie hitičev s plošče, se spogleduje z jangle popom in radijskim rockom osemdesetih, za razumevanje zasedbe pa je pomemben predvsem zaradi dihotomije, ki zaznamuje njegovo besedilo. Pesem namreč odpre verz o čakanju na Jenny’s old coupe, ki deluje skoraj kot nekakšen rokenrolerski pastiš, pred refrenom pa se vse skupaj z vrstico »I wanna know where the silence comes from, where space originates« zasuče v precej metafizične sfere. Bellarine je poklon brit popu in alternativnemu rocku zasedb kova Stereophonics, izstopa pa tudi varljivo lahkoten komad Cappuccino City, ki za svojo fasado skriva jedko kritiko lokalne scene, modernega mestnega življenja in plašnic, ki si jih vedno znova nadevamo.

Hope Downs je torej plošča, ki jo bomo poslušali ob prijetnih poletnih večerih, na brezskrbnih vožnjah s kolesom po mestu in s spuščenimi šipami med vožnjo po Jadranski magistrali. Nedvomno bo tudi podložila raznorazne filme, serije in reklame, ki take asociacije skušajo organsko zbuditi v možganih dovzetnih gledalcev. Je namreč dovolj dostopna in spevna, da bo očarala širši krog poslušalcev. Vendar pa jo bomo tisti, ki se ji bomo posvetili malo bolj poglobljeno, cenili še bolj, saj nam bo vedno znova razkrivala svoje zanimive skrite kotičke, navihane dvojnosti in dinamična preigravanja.