Hospital Productions, 2018

Obstranske poti techna, obskurni odvodi electra in specifični lo-fi house odlikujejo newyorško založbo Long Island Electrical Systems ali krajše L.I.E.S. Danes po osmih letih delovanja se sicer močno prenapihnjen katalog z nekaj svetlimi izjemami na trenutke zdi že kot pokvarjen kompas, naj si bo to izrečeno v moralnem ali pa konceptualnem smislu. Še vedno smo bili tudi v zadnjem času deležni nekaj dobrih izdaj, predvsem s strani Broken English Cluba, Tzusinga, Gunnarja Haslama, med drugim pa čast založbe rešujeta tudi fotra Silent Servant in Delroy Edwards. Kljub temu ostaja dejstvo, da je šef založbe Ron Morelli s preko sto dvajsetimi izdajami v osmih letih, če ne upoštevamo black label izdaj in tistih, ki pripadajo podzaložbi Russian Torrent, katalog nekdaj vitalne založbe prenasičil, in kar se je nekdaj zdelo kot poskus avanturistične produkcije, lahko danes zveni kot pomanjkanje karakterja. Ronu seveda ne gre zameriti – jasno je, da založba še vedno nosi zlata jajca in izdati preko dvajset plošč letno, od katerih se prav vsaka znajde na vinilnem ploščku, fenomen že samo po sebi.

In zakaj je vse to pomembno? Ker se zelo verjetno brez založbinega renomeja danes vsaj v okviru recenzije dolgometražnega dela Morelliju niti ne bi resneje posvečali. Gre namreč za posameznika, ki je v prvi vrsti izvrsten selektor z izjemnim občutkom za glasbeni posel. Šele nato Rona uvidimo kot producenta in avtorja vsega skupaj – reci in piši – petih izdaj, od tega enega singla in štirih albumov. Prav vse, vključno z danes obravnavano ploščo Disappearer, so se znašle v programu založbe Hospital Productions, ki jo vodi Dominick Fernow aka Prurient aka Vatican Shadow, s katerim si Morelli zelo očitno deli estetiko mizantropije, vulgaren eroticizem in zvočno grobost. Slednja sicer z njegovima prvima dvema, bolj minimalističnima albumoma še ni bila tako izrazita, a je s tretjim, imenovanim A Gathering Together, že močno prisotna. In čeprav Ron Morelli v osnovi izhaja iz klubskega okolja in sveta založništva techno, house in elektro odvodov, so se njegova dela znašla predvsem v miljejih hipnotičnega dromljanja in nojza.

Vse do danes, ko z albumom Disappearer svoj glasbeni izraz na račun spremenjenega načina produkcije levi v nekaj bistveno bolj dodelanega, dinamičnega in zanimivega. In tu ne gre zgolj za dodajanje ritmičnih elementov – ti so namreč ob njegovih predhodnih izdajah umanjkali, hkrati pa nikakor niso bili edini razlog za monoton zvok. Morelli se tokrat poleg kompleksnim distorziranim ritmičnim vzorcem močneje posveča tudi teksturni slojenosti komadov, zato zvočno v primerjavi s starimi deli nova delujejo neprimerljivo bolj bogato in nasičeno. Močno dobrodošle so tudi vandalizirane, agresivne in zlovešče vokalne linije, ki spomnijo na tiste slišane na nastopu Vatican Shadowa v Ljubljani in s katerimi Ron Morelli kaže svojo kvazipunkovsko držo. Precej domiselno jih uporabi v komadu Laugh Taker, v katerem nas uvodoma zazankan echo prijetno preseneti, ob koncu pa preprosto ne zadošča za celovito zanimiv štikl. Tematsko album krasi distopično korozivna umazanija – takšna, ki po bobničih ves čas praska s pozornost vzbujajočimi napornimi visokimi frekvencami ali recimo jedko bas linijo. Disappearer v kontrastu s predhodnimi Morellijevimi izdelki ponudi celovito uravnoteženost med posameznimi deli, pa naj gre za ambientalen kos, nojzersko eskapado ali za komad, v katerem prevladuje ritem.

Prav zanimivo je, kako Ron Morelli ni nikoli izdal lastnega materiala na svoji zloglasni založbi L.I.E.S. V poplavi singlov bi se namreč z lahkoto znašel v katalogu. Kot kaže, vseeno ohranja določeno mero kritične distance v odnosu do svoje produkcije v potencialnem kontekstu lastne založbe. In če se je do te mere sposoben ločiti sam, je na mestu tudi, da ga iz te relacije ob obravnavi njegovega avtorskega dela izločimo tudi mi in dolgometražec Disappearer sodimo neodvisno od njegovega založniškega dela. Povsem jasno je, da je Ron Morelli postregel s svojim najboljšim albumom doslej, ki ga vsaj v očeh recenzenta končno postavlja tudi na mesto legitimnega producenta. Plošča Disappearer se zelo verjetno ne bo potegovala za naj elektronsko ploščo leta – tu ji morda umanjkajo denimo bolj dodelani in domiselni aranžmaji – vseeno pa naravnost blesti v zvočni aktualnosti. Zato se Morelliju priklonimo, tokrat je našel dober recept zlomljene glasbe, za zlomljene ljudi v zlomljenih časih.