Go Tape, 2018

Šolani glasbeniki so v redu, znajo igrati lestvice na več različnih inštrumentih in lahko berejo notni zapis. A vendar, ko želijo svoji avtorski glasbi vtisniti nekoliko več substance, niso vedno najbolj uspešni. Že res, da ne gre za osamljen problem s področja glasbe, enako je tudi na področju likovne umetnosti. Tudi tu posamezniki svoje veščine pilijo predvsem v praksi, ne pa tudi na področju teorije. Ni se dovolj vprašati zgolj kako in s čim sporočam, temveč tudi, kaj sporočam. Hitro se zgodi, da se avtorji izgubijo na spolzkem terenu poznokapitalističnih, že pošteno zlorabljenih prispodob odtujenosti posameznika v sodobni družbi, banalnosti družbenih omrežij, kritike potrošništva itd. Dober primer tega so na primer Container Doxa, ki v svoj nastop na Sonici vključili branje Maovih tekstov. Vse skupaj je ob nič kaj posebnem zvočnem nastopu izpadlo kot branje Mladine, ko ta piše o Žižku, ali pa je bilo citiranje Maa podobno Žižkovemu govoru, skratka skrajno nedomiselno. Kakorkoli, seveda so tudi izjeme, a tokrat bo žal o teh bolj malo govora.

V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili ruski glasbenici Diani Burkot, ki jena moskovski fakulteti za improvizirano glasbo diplomirala iz bobnov in tolkal. Diana Burkot je torej nekdo, ki je v svojem življenju preigral veliko glasbenih slogov in to z mnogo ljudmi, med drugim je igrala tudi v no wave punk bendu Fanny Kaplan. Danes jo poznamo predvsem po imenu rosemary loves a blackberry, po projektu, s katerim se nahaja nekje med polji glasbene in vizualne umetnosti, saj svojo glasbo ustvarja tudi v namen dopolnitve avdio-vizualnih inštalacij.

Tokrat bomo v Tolpi bumov prisluhnili albumu ❤, zadnjemu javno objavljenemu delu rosemary loves a blackberry, ki je prvič izšel leta 2017 pri Anti-Ghost Moon Ray Records v obliki kasete in zgoščenke, kasneje, z novim dizajnom in dodatnima skladbama, pa v letu 2018 pri Go Tape. Gre za veznik enajstih skladb, deljenih na dve strani kasete. Na strani A najdemo skladbe Intro, Røst, Play or Pay, Plastic Soup, Debris ter A Song for Theo’s Animals, na strani B pa Spring’s Shit, Purr, Drumly, Holy falafel ter Net nichego luchshe chem nichego. Album ❤ hkrati združuje eno njenih starejših del A Song for Theo’s Animals, ki je nastalo leta 2016 kot glasba za kolegovo inštalacijo, in njena najnovejša dela, vsa pa se gibljejo v polju sodobne eksperimentalne elektronske glasbe. Glasbeni izraz projekta rosemary loves a blackberry bi najprej lahko opisali kot nekaj spremenljivega oziroma nestalnega, avtorica se tu namreč poslužuje nemalo tehnik in se ne drži enotne linije naracije. Vsaka skladba ima svoje sporočilo, ki se ne navezuje nujno na druga, hkrati album lahko beremo kot zaključeno celoto oziroma je tak tudi vsak posamičen komad. V uvodu nas pocrklja z ambientalnejšimi, tišjimi, instrumentalnimi pasažami, nato pa z dodobra poudarjenim ritmom hitro nasledi tak prvi vtis. Ko vključi še vokal in mestoma terenske posnetke, se spet znajdemo v povsem tretji sliki. V skladbi Purr slišimo celo mačko, ki prede, v pravzaprav kar simpatičnem izmenjevanju oziroma dopolnjevanju z avtoričinim glasom.

Občutku dela - hkrati enotnega in razstavljenega na posamične segmente albuma - verjetno botruje tudi dejstvo, da celo v digitalnem formatu albumu ne moremo prisluhniti drugače kot v obliki dveh strani kasete, kar spet pomeni, da moramo čez večinski del albuma, če želimo slišati določen komad.

Kot ste lahko razumeli že po naslovih skladb, gre pri¸rosemary loves a blackberry za še en primer ironične, nekoliko moralizirajoče umetnice, ki želi s pomočjo parodije povedati svetu, kako neumno je to, kar počne. Sicer vse, čemur se posmehuje, počne tudi sama, a vendar na povsem drug način … če se zavedaš, kaj delaš torej. KAO. Z naslovom albuma ❤ želi predvsem opomniti na banalnost emojijev in problema družbenih omrežij kot sredstva za utemeljevanje samozavesti posameznika. Ne pozabimo niti na komad Plastic Soup, ki nas seveda opomni tudi na problem mikroplastike v hrani, okoljske težave, globalno segrevanje itd. Navsezadnje se je temu poklonila že v letu 2017 s komadom Invisible oranges, ko se je pošalila na račun ekologije in  pretečega problema pomanjkanja hrane.

Album ❤ gotovo ni slab album, za mnoge bo zanimiv na posluh, a to je tudi to. Da bi se zavihtel do vrha kakih lestvic, bi se moral najprej otresti preštevilnih klišejev ter vključiti nekaj več inovacije oziroma dobiti tisto nekaj, česar običajno ne znamo učinkovito opisati. Mogoče pa to vznikne ob njenih živih nastopih? O tem se bomo lahko spraševali že 1. ob njenem nastopu v sklopu festivala MENT.