Section 27, 2019

Zdi se, da acid oziroma acid house, kot žanr, ki je v drugi polovici osemdesetih sprožil revolucijo plesne elektronske glasbe, v zadnjih letih, skupaj z aktualno revitalizacijo rejverske estetike, spet dobiva precej pozornosti. V tej luči verjetno lahko razumemo tudi nedavno vrnitev Briana Dougansa, ki je trideset let po prvencu ponovno obudil svoj kultni projekt Humanoid, s katerim je konec leta 1988 treščil na glasbeno prizorišče in se potem z njega še hitreje izgubil. Podobno usodo je doživel tudi acid. Deloma zato, ker so ga takratne oblasti zaradi povezav z ekstazijem (in psihedeličnimi drogami) poskušale zatreti že v kali. In še bolj zato, ker je odprl vrata drugim, progresivnejšim plesnim muzikam, ki so začele narekovati klubsko kulturo. Svoje začetne priljubljenosti ni nikoli več dosegel, je pa vse do danes ostal stalnica klubskega podtalja. Njegovo zgodbo še naprej pišejo tako vselej aktivni pionirji kot producentski podmladek, ki še vedno prisega na legendarne Rolandove mašine in izvirna žanrska pravila. Prav te omejitve so hkrati razlog za to, da je acid, vsaj navzven, videti predvsem kot zganjanje nostalgije, kar deloma sicer drži, se pa vsake toliko pojavijo tudi plošče, ki oznanjajo, da se v žanru še vedno skriva kreativni potencial. V zadnjih letih to nedvomno dokazujeta tudi britanska producenta Roy of the Ravers in Myoptik, ki sta po mali skupni plošči iz leta 2010 zdaj sestavila še skupni dolgometražec.

Ključna beseda je sestavila. Za ploščo Learn to Brew with Roy of the Ravers & Myoptik sta namreč oba prispevala solistične komade, kar pomeni, da ni šlo za klasično studijsko sodelovanje. Zakaj sta se odločila za tak format, sploh ker je na vseh različicah plošče skupaj za skoraj dve uri približno na polovico razdeljene glasbe, sicer ni povsem jasno. Morda je ideja zrasla pri šefih spletne založbe Section 27, morda pa producenta sodelujeta tesneje, kot je znano. Ni pa to v kontekstu acida nov pojav. Spomnimo se denimo kultnih plošč kolektivov Stakker in Universal Indicator, za katere se še danes ne ve, kdo so v resnici avtorji posameznih skladb. Skrivnostnost je bila pogosto sestavni del acid scene. Ker si je imena za svoje komade izposojal pri Ceephaxu, se je za rejverjevega Roya denimo dolgo ugibalo, ali ne gre le za nov Ceephaxov projekt. Ta ugibanja je še bolj razvnelo dejstvo, da so vsa do zdaj omenjena imena povezana bodisi z Aphex Twinom ali pa njegovo ugaslo založbo Rephlex. Prav Aphex je odigral tudi eno ključnih vlog pri tem, da acid ni ostal v pozabi. Ni naključje, da je bil prav on najbolj zaslužen za to, da je Roya, potem ko je pred dvema letoma v svojem odmevnem setu na Field Dayu zavrtel njegov komad Emotinium, spoznalo širše občinstvo. Med NTS-ovim videoprenosom so takrat mnogi celo mislili, da gre za nov Aphexov komad. Zaradi osupljive melodične linije in zato, ker je tako strukturirane acid komade ustvarjal le Aphex. Od takrat je jasno, da to izvrstno počne tudi Roy of the Ravers. Na drugi strani precej manj opažen ostaja Myoptik, sicer dolgoletni tvorec britanske podtalne elektronske scene, ki prvine acida sicer pogosto križa z mnogimi drugimi izrazi. Prav letos je denimo objavil elektronsko dronersko ploščo, ki pa zaradi svoje abstraktnejše in radikalnejše podobe ostaja dostopna le izbranemu občinstvu.

No, na plošči Learn to Brew with Roy of the Ravers & Myoptik si oba producenta izrazno prideta precej bližje, obenem pa deloma ostaneta zvesta tudi svojim siceršnjim praksam. V primeru Myoptika je to širjenje acidovske estetike skozi vzorčenje raznoraznih posnetkov in za Roya predvsem značilna igra z melodičnimi nastavki. Myoptika v njegovih komadih pogosto odnese na bolj nepredvidljiv, raziskujoč, tudi dromljajoč in hrupen teren, medtem ko Roy najraje brska po rejverski zapuščini iz zlatih devetdesetih. Na prvi posluh bi njune skladbe zato težko stresli v isto vrečo, postanejo pa te razlike zaradi acidovske podstati mnogo manj opazne. Očitno je, da se oba izvrstno znajdeta v rokovanju z Rolandovimi sinti, čeprav v novih skladbah ne pokažeta nujno svojih najmočnejših adutov. Pri Myoptiku je razlog za to verjetno že omejitev z rdečo nitjo acida, medtem ko se za Royeve skladbe zdi, da gre zgolj za nastavke idej oziroma nedokončane skladbe, kar deloma potrdijo tudi delovni naslovi. A to ni nujno slabo. Te pomanjkljivosti namreč oba spretno nadomestita z občutkom spontanosti in plesne acid surovosti, ki poslušalca izstrelita v umazano podtalje tega za razvoj plesne elektronike ključnega žanra.