Royal Trux: White Stuff

Royal Trux: White Stuff

Recenzija izdelka
19. 3. 2019 - 19.00

Fat Possum Records, 2019

 

Royal Trux dva pika nič, tako pravi Kool Keith v komadu Get Used To This z nove plošče benda, v katerega jedru spet čemita in se grdo gledata glavna protagonista, ex par, vselej odvisnika, taka ali drugačna, Jennifer Harrema in Neil Hagerty. Tako je, dan preden bo Kino Šiška spet obiskal veliki Jon Spencer, naša Tolpa bumov gosti enega izmed Spencerjevih zgodnjih kreativnih partnerjev, Neila Hagertyja, z njegovo najpomemnejšo zasedbo Royal Trux, pravzaprav duom, ki je na svojo pot stopil v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Hagertyja in Harremo je s poti nekajkrat praktično pobralo, njuna zgodba je polna kratkih stikov in težav, ki so pestile idealne rokerje na prehodu iz osemdesetih v novo tisočletje. Torej droge, interes velikega keša in, ja, droge. Osebnostno oba izredno močni figuri, z bendi in solidnim outputom tudi ves čas, ko nista delovala skupaj ... Hagerty se je po naših koncih še razmeroma nedavno mudil s svojo zasedbo The Howling Hex, s katero je ponudil tudi vrsto zanimivih albumov.

Znanstvenik anti rocka
 / 28. 5. 2016

Že prvi vtis ob napovedih plošče White Stuff, s promo fotkami in prvimi komadi, je povzročil asociacijo ... ja, to je ta rock'n'roll, turkizen, oranžen in kosmat, obvezen kavbojski klobuk ali tovornjakarska kapca. S' vidu kje mojo kapco ... No, ampak vendar, šalo na stran, če se podamo nazaj skozi čas do Hagertyjevih in Spencerjevih Pussy Galore, je pač res, najboljše in najbolj čudaške, žlahtne izpeljanke žanra sta vedno zaznamovala, ja, vsekakor grenak, trpek priokus na korenu jezika, a tudi živopisan kemični plamen, norost, ekscentričnost, divji eklekticizem, ki se nikoli ne podredi bednosti dane situacije, nikoli je dobesedno ne zrcali, takšen rock'n'roll ni fotrovski ne najstniški rock, ni sprijaznjen ne pesimističen, ker vselej itak nima prihodnosti, s tem pa tudi uradne zgodovine ne zares, zato tudi nostalgijo brez pomisleka pomete čez prag.

Ob vseh dvomih o tem, kako bosta Harrema in Hagerty po vseh turbulentnih letih in težavah, ki sta jih povzročala drug drugemu,  zopet sodelovala, so dežurni skeptiki verjetno pozabili ravno na dejstvo, kako takšen rock'n'roll običajno kot uspešen zajedavec živi in pade na konfliktu, na notranjem konfliktu. Harrema in Hagerty za ploščo nista potrebovala več od kompov in e-maila, niti v zvezi z naslovom se jima ni bilo zares pričkati, belc, sramota vendar vedno pomete s futrom, četudi šampionsko pico. Njuna zmožnost soobstajanja v istem prostoru tudi še trenutek ni nič danega, a plošča White Stuff govori zase.

White Stuff je riffovje, razraščeno čez komade brez usahle veje, so močne, kot da so singalong pesmi, so sto posto na mestu efektovske, sintovske in druge olepšave večkrat nasnetih vokalov, je morje overdrajvanih, surovih, solističnih vložkov in medenega instrumentalnega cviljenja. Plošča izredno spretno lovi tanko mejo med studijskim kolažnim aranžiranjem in dinamiko vtisa žive bendovske zasedbe, tisto, kar je večino najbrž verjetno najbolj presenetilo, pa je kakovost in domišljenost produkcije na plošči, ki zveni zares izvrstno, kar je seveda treba pripisati tudi prav njuni sceni, ki nikoli ni skrivala simpatij do sodobnejših muzik zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, najprej ali predvsem do hiphopa. White Stuff se v istoimenskem uvodnem komadu že odpre z izrazitim cut and paste filingom, četudi ta nato čez večino plošče ne brbota čez rob lonca, produkcijske finte dejansko tu delujejo izrazito večplastno, prefinjeno, izkušeno. Plošča pač ves čas suvereno manevrira po kljub vsemu še vedno tipičnih, psych in nojz bluesrockerskih vtisih, dobro znanih še z njihovih ekskurzij v poznih osemdesetih in devetdesetih. Vendar je v tem absolutno zanimiva, v gibanju vseskozi, se ne ustavi, ne gleda nazaj ... niti za trenutek; in tako sobiva.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pri vsem tem pa je zanimivo to, da je Hagerty vmes zapustil snemanje, ni sodeloval pri končnih miksih, plate ni odobril, pravi, da je Herrema na koncu uzurpirala zadevo in da plošče ni poslušal niti sekunde, ob tem pa grozi, da ga na najavljeno turnejo definitivno ne bo ... al je to zgolj pr stunt, cold turkey ali je vse to res bomo pa še videli ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness