Mass Appeal, 2014

Pred dobrim desetletjem so se prevpraševanja o tem, kaj kanijo početi raperji po svojih 30-ih oz. 40-ih letih, zdela še kolikor toliko smiselna. Danes temu ni več tako. Že res, da je mnogo veteranov zgolj bleda senca samih sebe, a med njimi se vse bolj uveljavljajo veterani, ki v svoji mladosti nikoli niso zablesteli tako kot bi lahko ali pa njihova dela niso dobila dovolj medijsko zagonskega pompa oz. kapitala. Plejada zadnja leta najbolj izrazitih primerov navrže kar nekaj – za raperske razmere – močno postaranih klepetačev, brez katerih si scene ne moremo predstavljati, začenši z Rocom Marcianom in Kajem, Ishom oz. Palaceerjem Lazarom iz Shabazz Palaces, nenehno verbalno rastočim Black Thoughtom in seveda dvojcem Run The Jewels. 

Gospodiča El-P in Killer Mike sta bila dolgo del dveh izjemno močnih in naprednih scen. Mike izhaja izpod okrilja fascinantne južnjaške raperske druščine Dungeon Family in je pravi južnjaški getovski uličar, poln betonskega znanja, arogance ter mladostniških zgodb. Mikrofonsko je odraščal skupaj z OutKasti, Goodie Mobi in zvodniško južnjaško geto retoriko. Na drugi strani mu stoji El-P, eden najbolj blestečih, svojevrstno gledočih newyorških producentov in raperjev, ki je že koncem devetdesetih vzorčil za hiphop povsem nenavadne žanre od krautrocka, Sonic Youthov, elektronike, rockerske psihadelije do uokvirjenih raperskih produkcijskih praks. S „svojo“ založbo Definitive Jux je na piedestal vzhodnoobalnega levopoljnega hiphopa pripeljal drugačen, bolj umazan in ne tako prijazen raperski zvok, katerega višek je neprecenljiva indie hiphop klasika „The Cold Vein“, ki jo je ustvaril skupaj z dvojcem Cannibal Ox.

Njun prvi stik je bil Mikov najbolj konkreten in zlahka najboljši album „R.A.P. Music“, ki je nastal pod produkcijsko taktirko El-P-ja. Od tu naprej je organsko nastal Run The Jewels, projekt, s katerim sta lani fanta presenetila še poslednje dvomljivce. Njun lanski istoimenski prvenec je združil pravoverne raperske poslušalce, bežne glasbene spremljevalce, kritike ter ljudi, ki imajo sicer mnogo povedati proti hiphopu, v skupno fenovsko bazo.

Njuna kemija, vtkana v nebrzdano vokalno črno-belo sinergijo, je prinesla še bolj osredotočeno in boljšo ploščo kot njun prvenec. Tehnično in rapersko sicer zmogljivejši Killer Mike znova strelja strupene puščice s svojimi politično zavednimi in artikuliranimi, a hkrati močno humornimi in natančno determiniranimi punchlini, besednimi igrami in zvitimi, tekočimi besedili, čemur El-P tokrat sledi v svojem metaforičnem stilu in z ekspresivnim, tudi tehnično doslej najbolje dodelanim raperskim nastopom kariere.

Ploščo bi lahko povsem hitro opisali kot politiko in seks, saj se praktično cel album osredotoča na ti dve tematiki, ki ju zvito in vešče, s hitrimi preskoki, raperja vozita od ene do druge teme. Ubesedena aroganca, brutalnost, agresija, ignoranca, nesramnost in zloba so prvine, ki jih sodobna politika vsaj navzven ne kaže, glavna junaka albuma pa ju obvladata do obisti. Neustavljiva agresija, ki vre pri političnih stališčih, definira njun stil ter natančen izraz in se diči s pronicljivo socialno zavednostjo do te mere, da verbalna kapaciteta obeh govorcev zlagoma kreira vtis vizualne paranoje moderne Amerike tako preko besedil kot preko podlag.

El-P in Killer Mike sta uspela personificirati klasičnega badassa, ki z brihtno ignoranco, ironijo, političnim humorjem, iznajdljivimi besednimi igrami, udarnimi punchlini, raperskim hvalisanjem in dodelano storytellersko oz. pripovedovalno noto pljuje po vodah humornega in gangsta rapa, a jima za razliko od ostalih ni vseeno, kaj se dogaja z okolico in soljudmi, kar rezultira v močno definiranem in dodelanim kritičnim pogledom na današnjo Ameriko.

Nikakor ne gre zanemariti močno seksualnega, mestoma celo namerno seksističnega aspekta dvojca, v čemer prednjači belski pristop El-P-ja, ki tako recimo klasično črnsko „pussy“ zamenja z „vagino“, to besedo pa verjetno namerno s pretiravanjem uporablja v nedogled. Umazane smešnice preko urgentnega, močno reflektiranega hiphopa, polnega dvojnih rim, vodita od policijske brutalnosti, zaporniških zdrah in kravalov, ko nastopi čas poplačila starih dolgov, protiorožarskih manifestacij, levičarske politične ikonografije do življenjske in še kako slikovite zgodbe o občutkih Killer Mika, ko prodaja kokain nosečnici in razmišlja o tem svojem početju. 

Vsemu skupaj sledijo turobni, temačni, umazani, darkerski in mračnjaški beati, ki so tokrat zvočno bogatejši ter bolj melodični kot na prvencu, predvsem pa so širše dostopni in se zlivajo z vokali obeh protagonistov. Vznemirljiv, konsistenten križanec med sodobno ter futuristično produkcijo s ščepcem starošolske dinamike gradi na udarnih, presenetljivo živih tolkalih in prinaša hitro menjajoče, nerepetitivne podlage s preciznimi in zanimivimi kratko narezanimi vzorci, kjer se producent El-P skupaj s koproducentom Little Shalimarjem veliko igra z odmevi in klaviaturami. Zanimiv je tudi nabor vzorcev, kjer se vštric z živimi kitarami, klavirji in klaviaturami pojavljajo efektivni zvoki raznoraznih inštrumentov in elementov recimo streljanja, nekaj pompoznih vložkov, zvoki, sproducirani z žnablovja igralca iz Policijske akademije, in kratki vokalni vzorci. 

Sveža, večplastna, natančna, detajlna in bučna, mestoma precej minimalistična produkcija prinaša atmosfersko ponočnjaško in paranoično podlago za raperske podvige, kjer se glavnima junakoma pridružijo še Zack De La Rocha iz Rage Against the Machine, seksistična raperka Gangsta Boo, ki v svoji kompoziciji preobrne klasični „suck my dick“ ton raperskega dogajanja, Boots ter Diane Coffee.

Resni kandidat za album leta nas zabava in osvešča hkrati. Polnokrvna doza crossover nekopirajočega indie-rapa se hvali z dodelano produkcijo, suverenim verbalnim napadom Killer Mika ter nekarakteristično vokalno vrhunskostjo El-P-ja. „Run The Jewels 2“ je album, ki še enkrat več odstira stereotipiziranje o čemernih raperskih starcih, saj fanta svoje znanje in izkušnje razkošno razkazujeta nedonošenim mladeničem. Album „Run The Jewels 2“, ki je sicer izšel pri založbi raperja Nasa, imenovani Mass Appeal, je bil že nekaj dni pred izidom samozavestno objavljen na njunem spletišču kot zastonjski pretok.