Rush to Relax: Misli

Recenzija izdelka
31. 8. 2022 - 19.00

Look Back and Laugh, Pop Depresija in Hidden Bay Records, 2022

 

Zdaj, ko je konec poletja vse bliže in bliže, lahko reflektiramo. Smo dovolj telovadili? Poskusili dovolj novih stvari, doživeli dovolj dogodivščin? Preposlušali dovolj sproščujoče, lahkotne, poletne muzike, da smo se dodobra sprostili? Po dobrih nasvetih sodeč je takšno misel treba zatreti v kali – bojda smo sproščeni ravno takrat, ko se s tem ne obremenjujemo – ko je glava takih misli prazna! A vseeno je včasih treba konkretno premisliti – kako lepo bi bilo, če bi se tega občutka brezbrižne sproščenosti prilastili čimprej in čim hitreje! Našim v kali nezatrtim mislim tokrat na pomoč priskoči Rush to Relax. Novi dolgometražni album, preprosto naslovljen Misli, je izšel pri založbah Look Back and Laugh, Pop Depresija in Hidden Bay Records, ponuja pa nam uvid v razvoj lokalnega DIY etosa indie rocka. 

Združitev mediteranske ležernosti in beograjskega upora
 / 21. 6. 2021

Projekt Rush to Relax je umotvor v Ljubljani živečega Makedonca Damjana Manevskega, ki na naši sceni ustvarja že kar nekaj časa. V svoji rodni Makedoniji je s skupino Molokai pred desetletjem preigraval surf rock, kasneje pa je zamenjal tako okolje kot slog – Rush to Relax je namreč mešanica jangle popa, garažnega rocka in indieja. Manevskega na strunah električne kitare sicer ujamemo tudi v skupini Lelee, svojo ljubezen do vsega, kar ustreza merilom DIY glasbe, pa kot sodelavec Radia Študent izkazuje kot voditelj oddaje Laične mojstrovine. Ljubezen do tovrstnega naredi-sam pristopa se pokaže tudi v samosvoji surovosti Rush to Relax. Na istoimenskem prvencu, ki je izšel leta 2019, opazimo marsikatero ušesom ljubo neprijetnost. Razcefrane kitare in polrazumljivo dretje pogrejeta človeško uho in srce – Manevski je že zgodaj dokazal, da je zmožen lastno očaranost nad muziko dobro prenesti na poslušalca.

Ob novi izdaji pa se je le en par rok in nog izkazal za neljubo, a presegljivo prepreko. K ustvarjanju in snemalnemu procesu je namreč pristopila razgibana in izkušena zasedba iz vrst slovenske alter scene. Za bobne je sedel Vasja Onič oziroma ujma, eden fragmentov skupine persons from porlock, iz bivših klubskih maratoncev HAY sta pristopila Jan Cizej oziroma Morvern in Nejc Čulk, s kitaro pa je pripomogel še Erik Kerpan, član še enih bivših klubskih maratoncev Long Dumb Voices. Ta razširjena in podkovana zasedba pa v osnovi ni spremenila kompozicijskih temeljev skupine, temveč se je bolj usmerila v nadgradnjo zvoka prek kohezije. Zven albuma Misli je, kot na prvencu, neposredna glasbeno-besedna izpoved Manevskega. Sodelovanje je pripomoglo k dvigu celotne zasnove na nekoliko višji nivo – razločnejša miks in master, dobro posneti inštrumenti, večplastnost skladb in precej bolj v ospredje postavljen vokal. Manevski je kot največjo zvočno revolucijo pri ustvarjanju Misli izpostavil svojo uvedbo poigravanja z zankanjem več kitar. Teksturalna bomba teh mehkih plasti nam ponuja več božanja ušes kakor ostrina prvenca. Sicer pa – zvočne tehnikalije zgolj začinijo dobro zastavljeno dinamiko albuma, ki ga poslušamo skozi kontrast med plesnimi štikli in melanholičnimi baladami. Je že res, da gre pri Mislih za nadgradnjo zvoka – a ta zgolj dopolnjuje izpiljeni občutek Manevskega za skladnjo in razgibanost.

Rush to Relax stoji na svoji skali laičnih mojstrovin slovenskega prostora. Veliko njegovih zvočnih podobnosti lahko vlečemo s tujimi podtalji indie in slacker rocka – na Bandcamp strani nove izdaje zasledimo poklon založbi Flying Nun Records, pri kateri so izdajali denimo klasični Pavement ali bolj samosvoji The Verlaines, pri vodilnih kitarskih melodijah pa padejo v uho tudi Television in njihovi odvodi. Nekaj prostora seveda ostane domačim vzporednicam: Skladba Pravo uvo s toplo kitaro spominja na letos sveže Haiku Garden, kompozicijsko najdemo kakšno podobnost s projektom See Me It's Easy, nepogrešljiv pa je Cizejev podpis za reglerji. Morvern in Rush to Relax sta simbiotična naveza, sestavljena v sanjah garažnega rocka. Glavni adut na Mislih pa je seveda sam Manevski – na novi izdaji slišimo obilico zanj značilnih jangle kitaric, domislne rifaže pa dopolnjuje preprosta vokalna melodija z obsežnim osebnoizpovednim nabojem.

Osebno izpoved je sicer Manevski že od samih začetkov Rush to Relax izvajal v makedonščini. Izražanje v materinščini je kombiniral z melanholičnim pristopom, osredotočenim na vsakdanje čustvene tegobe. Tega ne manjka tudi na Mislih, uvodna Krukče, po naše sprehod, govori o neujemljivem, nedefiniranem občutku praznine, ki ga ne uspemo razjasniti svojemu partnerju – zvočna kulisa pa z občutkom dopolni tematiko in potegne na shoegazerske Ride. V komadu Običen Manevski razišče svoja občutja z neke vrste odmaknjenim pristopom, ki vpelje dovoljšnjo mero misterije v kombinaciji s podlago v slogu indie pop Newyorčanov The Pains of Being Pure at Heart. 

Na takšnih zvočnih in osebnoizpovednih temeljih je Rush to Relax pravzaprav ugledal luč dneva. Bistvo zasedbe ostaja enako – a surovo energijo prvenca, kakršno občutimo ob tedanjem Ušte eden dečko, je na Mislih zamenjala bolj uokvirjena podoba, zakoličena s produkcijo in napredkom na področju dinamike. Ta pritajena, a temeljna razlika opozarja na razkorak, v katerem se je znašel Rush to Relax. Loveč ravnotežje med one man bandom in obliko bolj klasične zasedbe se je Manevski brezkompromisno držal svoje temeljne ideje – pravzaprav je po lastnih besedah ugotovil, da je svojo formo zgolj nezavestno prilagodil občutku benda.

Kako dojemamo ta odmik, pa je odvisno predvsem od poslušalčeve predstave o DIY glasbi nasploh. Je ključni element tista avtentično amaterska produkcija, tisti spalnični element, ki nakazuje na nek približek pristnosti? Recenzent bi to zavrnil in označil za površinsko zablodo – bistvo sámo leži v idejnih zasnovah – naj te sodimo po pristnosti! Misli morda niso korak drugam, a so definitivno korak više. So plod uigrane intuicije, oblikovane prek kilometrine nastopanja in skladanja – tako kot prvenec je tudi novi album neposredna preslikava skladateljevih občutij – točno ta stik, ki ostaja pristen, pa nakaže, da kljub obširnim spremembam na novi plati Manevski ostaja zvest samemu sebi.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zanimivo, da so Haikuji oziroma njihov značilni zvok že postali referenca. :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.