Les Disques Bongo Joe, 2020

Azerbajdžanske godbe se nam redkokdaj pojavijo pred nosom, pa tudi redko jih recenziramo v Tolpi bumov. Kljub temu tovrstne muzike iz oddaljenih in manj poznanih krajev skoraj vedno pridejo do širše publike preko zahodnjaških založb. V današnjem primeru je izdaja delo švicarske založbe Les Disques Bongo Joe, ki v svojih plodnih petih letih delovanja ves čas tehta med objavljanjem svežih in arhivskih izdaj. Letos septembra je pri založbi izšel nabor posnetkov azerbajdžanskega kitarista Rüstəma Quliyeva, ki ga obravnavamo v današnji oddaji. Rüstəm je največjo popularnost dosegel v rodni državi, kjer je še zmeraj priljubljen, četudi je preminil že leta 2005. Od svojih začetkov v zgodnjih devetdesetih pa vse do konca kariere je Rüstəm gojil svojevrsten način igranja, ki je vseboval motive različnih strunarskih tradicij - predvsem kavkaških, iranskih, turških in indijskih, neizbežen pa je seveda tudi element zahodne glasbe.

Preplet lokalne glasbe in tujih vplivov je seveda pogost. Veliko tovrstnih avtentičnih in prej neznanih potovanj glasbe je v začetku tisočletja mogoče še najbolje ponazarjala založba Sublime Frequencies. Velik del njihovega kataloga je namreč poln izdaj z različnih koncev sveta, pri čemer pride do izraza posebna simbioza svetovnih vplivov. V sorodnem duhu doživljamo tudi delo tokrat obravnavanega kitarista Rüstəma Quliyeva. Rüstəma sta v mladosti spremljala dva tradicionalna instrumenta, tar in saz, na katerih je dolga leta izpopolnjeval svoj način igranja. Pozneje se je vseeno odločil za električno kitaro in si kupil Jolano Tornado, čehoslovaški model kitare, ki je bil pogost v času sovjetskega Azerbajdžana. Rüstəma z rdečo polakustično kitaro vidimo na skoraj vseh vizualnih materialih - tako na ovitkih njegovih izdaj in fotografijah kot na studijskih in živih nastopih na YouTubu. Na vseh posnetkih zelo hitro opazimo prepoznavni in izjemni videz Rüstəma - vedno statičen in resen, kar se močno veže na njegovo glasbo, polno emocij in melanholije.

Na glasbenikovo ustvarjanje je bržkone vplivalo dogajanje v matični državi. Odraščal je v jugozahodnem, planinskem delu Azerbajdžana, kjer se že trideset let odvija konflikt med lokalnimi skupnostmi, zaradi česar je njegova družina že zgodaj pribežala v glavno mesto Baku. Tu je mladi Rüstəm našel plodna tla za svoje ustvarjanje in začel spremljati veliko regionalne in svetovno popularne glasbe. Začel je koncertirati, snemati kasete in televizijske nastope, še pred tem pa je svoje muziciranje kalil preko najpogostejše oblike tamkajšnjega nastopanja - igranja na porokah. Na Azerbaijani Gitara najdemo skladbe in arhivske posnetke, ki jih je Rüstəm izdal med letoma 1999 in 2004. Na njih je takoj prepoznaven njegov bogat, zelo solistični stil igranja, ki je atipičen v tem, da se ne obremenjuje z ustaljenimi pristopi do kitare, temveč v veliki meri temelji na tehniki igranja tradicionalnih brenkal, zaradi česar v največji meri zablestita njegovo muziciranje in glasbena širina.

V tem smislu najdemo posebnost Rüstəmovega stila igranja - za razliko od mnogih drugih sorodnih kitaristov iz različnih kotičkov sveta, tu ne čutimo skorajda nobene romantizacije ali navezovanja na zahodne kitariste, kot so denimo Santana, Jimi Hendrix in Mark Knopfler. Rüstəm se poslužuje lokalnega načina igranja, prenešenega z drugih tradicionalnih brenkal, in preko tega uspe uvesti še razne elemente in teme svetovnega glasbenega bogastva. Zvok seveda ne bi bil popoln brez dodatne prisotnosti orientalnih klaviatur in programiranih bobnov. Rüstəm je svojčas skoraj vedno nastopal v duu ali triu, kjer so bili klaviature in neka obliko bobnanja nujno prisotni. Ta prepoznavni zvok sintisajzerjev in ritmov iz tega časa je močno značilen tudi za njegovo glasbo; zvok, ki ni zaznamoval le kavkaške regije, temveč tudi glasbo Bližnjega vzhoda, Indije in seveda še Balkana. V tem segmentu bi lahko kot najzanimivejši podobni primer izpostavili srbskega kitarista Staniša Hendrix, ki je prav tako najbolj plodno ustvarjal v devetdesetih letih.

Plošča Azerbaijani Gitara predstavlja izdelek, na katerega so zbrali nekaj najbolj znanih in odmevnih kompozicij kitarista Rüstəma Quliyeva, čigar delo je tako priljubljeno v njegovi državi in bi lahko s to izdajo postalo priznano vsaj malce izven nje. Glasbenikova čustva in splošni občutek melanholije se močno kanalizirajo preko same glasbe in v veliki meri postavljajo vzdušje te plošče. Rüstəm je bil nedvomno bolj obseden z melosom in nenehnim iskanjem zanimivih glasbenih vzorcev kot z izpopolnjevanjem svoje tehnike igranja ali zvoka. Tako je uspel najti svojevrstno in privlačno kitarsko nišo, ki mogoče še najbolj ponazori posebnost te plošče v morju arhivskih in ponovno objavljenih izdaj, ki se nikakor ne nehajo pojavljati z vseh koncev sveta.