Chaos Management, 2015

Na plošči, ki ji bomo prisluhnili danes, rdeča barva prevladuje nad vsemi ostalimi kontekstualno-simbolnimi prvinami. Tako kot v splošni percepciji je rdeča tudi tukaj uprizorjena v korelaciji z izničenjem, spreminjanjem in žrtvovanjem. S tovrstnim razširjenim naborom mrakotnih pojmov se je pri nastajanju četrtega studijskega izdelka spoprijemala poljsko-ameriška vokalistka in multiinštrumentalistka Rykarda Parasol. Četudi ji je temačnost opazno pisana na kožo, kar je mogoče sklepati tudi po treh albumskih predhodnikih, se tudi v goreči koralno rdeči dobro znajde. Predhodnji upočasnjeni bluesovski in jazzovski slog je na novi plošči »The Color of Destruction« zamenjala praktična mešanica žanrov, ki vseeno ni izpodrinila Parasoline umetniške markantnosti. Zgodnji inštrumentalni minimalizem so na novi plošči nadomestili izpostavljeni godalni, klavirski in strunski aranžmaji, ki se ujemajo z nemirnim duhom protagonistke in ilustrativno bogatijo njena sporočila.

Dinamika med gorečim in ugaslim, vročim in mrzlim, energičnim in malodušnim je dosledno navzoča tako v vizualnem kot v zvočnem aspektu plošče. Glasbenica se ne podpisuje le pod zvočni izdelek, temveč tudi pod ovitek plošče, na katerem je upodobljen ženski akt, ki ga prekrivajo korale. Akt, zapolnjen s hladnimi sivinami, nas asociira na minevanje, izživetost, smrt, medtem ko kričeče rdeči polipi ne poživljajo le vizualne podobe, temveč naše misli zbistrijo in jih pahnejo v smer novih izkustev, doživetij in presenečenj. 

Njen slog pisanja in komponiranja skladb je intimen in vseobsegajoč. Pretirana koncentracija za lovljenje kontekstualnih vsebin s strani poslušalca ni potrebna, saj so le-te podane neposredno in v čudovitih melodičnih sugestijah. Česar ne povedo besede, povedo glasbila. Gre za tiste iskrene, čustvene vrstice, za nastanek katerih avtorica išče inspiracijo v svojem resničnem življenju, ki ga zavoljo trenutnega navdiha pri ustvarjanju rada sprevrže v kaos. Pravi, da ji je pri pisanju skladb materija iz domišljijskega sveta prej v napoto kot v korist. Skladb se loteva tako, da poljubnim lastnim doživetjem odvzema svetlobo in zadnje hlape razposajenosti. Slednje menja z ujetostjo v brezizhodnosti, obžalovanju, paranoičnem analiziranju in zaskrbljenosti. Melodičen aspekt plošče je bolj dinamičen in v konfliktu s samo vsebino. Pri posamičnih skladbah, kot so »The Loneliest Girl In The World«,  »Valborg's Eve« in »Ready To Burn«, naletimo na melanholične padce, sicer pa je odmev plošče ne glede na topike, s katerimi se Parasolova spoprijema, lahkoten, razbremenilen in živ. 

Avtorica je na novi plošči »The Color Of Destruction« navigirala med različnimi glasbenimi stili, kar se odraža predvsem v tem, da posamične skladbe poslušalca nemudoma bombardirajo s številnimi referencami. Parasolova se zgleduje predvsem po vplivih ameriškega soula in francoskega popa, od koder izhaja tudi njeno nagnjenje k onomatopoiji in piljenju vokalnih harmonij ter stranskih vokalov. Takšna je denimo skladba »Sha La Took My Spark«, ki jo je posnela skupaj z ameriškim soft-rockovskim trubadurjem Bartom Davenportom. Vsebina skladbe, ki sloni na barvitih in opojnih aranžmajih, se sklicuje na samo-uveljavitev v svetu, ki protagonistki iz več razlogov ne ugaja. Vtis o obvladovanju kaosa, ki je v skladbi subtilno nakazan, je avtorica ustvarila z repeticijo hitro ulovljivih fraz in z vpeljavo neobstoječih besed.

Pri nastajanju nove plošče se ji je v skladbi »It's Only Trouble Now« kot vokalist pridružil še bivši član zasedb The Starlite Desperation in The Detroit Cobras, Dante White. Skladba »It's Only Trouble Now« je eden izmed vrhuncev na novi plošči. Ima dialoško strukturo, v kateri se prepletajo kriki Parasolove in Whitea. Opolnomočajo jih energični klavirski in strunski zdrsi, ki tu morda zvenijo bolj agresivno kot drugod na plošči. Zato ji sledi mračnjaško-gotičarsko obarvana balada »Valborg's Eve«, v kateri violinski epilog povsem pritegne poslušalčevo pozornost. 

Z naslednjo »Your Safety Is My Concern« pademo v ero Alice in Chains; skladba na plošči zveni kot tujek. Med drugim je bila objavljena že pred izidom dotičnega albuma, in sicer na istoimenski singlici, ki je v letu 2010 izšla pri založbi RoundMusic. Znano je, da Rykarda ves čas raziskuje svoj vokal in preizkuša svoje zmožnosti. V nekem intervjuju je povedala, da ves čas trenira nižje tone, saj se boji zveneti kot cvileča navijačica. Toda takšen približek Laynu Staleyu je res osupljiv. Med referencami, ki jih plošča tako ali drugače priklicuje, se znajdejo tudi Mark Lanegan, Jim Morrison in Patti Smith, med sodobnejšimi pa Feist, Sharon Van Etten in Warpaint.

Zaključna skladba »Ready to Burn« bi morda marsikoga napeljala k razmišljanju o njenih poljskih koreninah. Če previdno poslušamo skladbo in beremo njeno biografijo, se zdi smotrno pomisliti, da je pesem morda vezana na njene bližnje, ki so v času holokavsta preživeli in pobegnili drugam. Stihi, kot so:  »The demons hear the exterior, they’ll try and hold her down«, demonstrirajo stisko, ki v sami skladbi ni natančno opredeljena. Sicer pa izvajalko pri ustvarjanju bolj nagovarjajo dogodki z lastnih potovanj in z njimi povezane izkušnje, zaradi česar predpostavka, da se v pesmi pojavljajo figure njenih sorodnikov, ostaja špekulativna.

Na plošči zasledimo še priredbo skladbe »Fille du Père Noël«, pod katero se je v originalni izvedbi podpisal Jacques Dutronc. Njena priredba izraža globoko naklonjenost francoski kulturi, ki jo navadno poudarja v intervjujih. Mogoče jo je zaslediti tudi v njenem diskografskem repertoarju, medtem ko se z elementi, vezanimi na poljsko kulturo, ne srečuje na dovolj globokem nivoju, da bi jih prelila v glasbeno delo. Na Poljsko jo prvenstveno vežejo datumi koncertnih turnej, medtem ko so vprašanja poljske identitete tudi s četrto ploščo zavita v povoj. Videti je, da jo je dovolj navdušil tudi naš prostor, saj jo lahko v četrtek vidimo v živo že drugič, in sicer v Layerjevi hiši v Kranju.