Milan, 2017

"Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well. Yet everything happens only a certain number of times, and a very small number really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that is so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless."

Eksistencialnim prevpraševajnem pisatelja Paula Bowelsa, ki jih berete v uvodniku, se danes ne posvečamo, ker bi analizirali roman The Sheltering Sky, po katerem so povzete, kljub temu, da bi bil ta za večerno vzdušje dotičnega etra gotovo primeren. Pozornost jim namenjamo, ker so del zvočnega projekta async, ki je pred slabim mesecem dni izšel za newyorško soundtrack založbo Milan, in ki prihaja izpod rok enega pomembnejših glasbenih inovatorjev naše dobe. Tak status najverjetneje zasluženo pripisujemo japonskemu glasbeniku Ryuichiju Sakamotu, ki že od konca sedemdesetih let prejšnjega tisočletja aktivno prevetruje zvočne estetike moderne glasbe. Povežemo ga lahko z začetki synthpopa in z njim širše popularizacije elektronskega zvoka s skupino Yellow Magic Orchestra, sovrstnico čezlužnega fenomena Kraftwerk. Glasbeni svet je zaznamoval tudi z množico samostojnih izdaj, katerim pripisujejo celo zvočne vzore za kasnejši razvoj žanrov od hip hopa do techna. Ne gre prezreti niti Sakomotove aktivnosti znotraj polja orkestralne glasbe, s katero je ozvočeval vse od olimpijskih iger leta '92 v Barceloni do filmskih platen svetovnih uspešnic, za soundtracke katerih je prejel tudi mnoga mednarodna priznanja od Grammyja do Zlatega globusa.

Sakomotova multidisciplinarnost je s stilskim prepletanjem prisotna tudi z aktualnim dolgometražcem, ki povezuje precej raznolik žanrski nabor synthpopa, noisa in filmičnih zajemov iz naravne krajine, ki iz ozadja bogatijo zvočno sliko ter skrbijo za nekoliko temnejšo zvočno podlogo.

Zbir štirinajstih komadov ni naključno poimenovan kot async oziroma neusklajenost, saj pooseblja odtujeno vzdušje umetnika kot posledico bližnjega srečanja s smrtjo zaradi raka na grlu, ki je odprlo skrinjico bivanjskih zagat in prizemljilo njegovo ustvarjalno slo. Izpoved se začne s klavirsko melanholijo komada Andata, katerega melodične vzorce bi za kontekst Ghiblijevega celovečereca lahko spesnil tudi sam Joe Hisaishi. Ko že tako čustveno nabita štefeta refrena preskoči k orglam, pa zven z bogatim večplastnim ozadjem doseže vrhunec turobnosti.

Album se tako začne s koncem. S skladbo, ki se v vsej svoji klavstrofobičnosti zvoka najverjetneje dotika Sakomotove izkušnje z bližino smrti, katere interpretacija bi zlahka zaokrožila eksistencialno nabito problematiko. A ključno je ravno to, da album ne predstavlja problema smrti same, pač pa se obremenjuje z nadaljevanjem življenja po srečanju z njo.

Da je umetnikova percepcija sveta po hudi izkušnji precej predrugačena, izvemo ob naslednjih trinajstih posnetkih, zaznamovanih s podaljšanimi zveni in nekončnimi repeticijami utripov srca in stenskih ur. Podaljšani odzveni in močno odmevajoči zvoki proti koncu albuma postanejo že kar nekoliko monotoni, s tem pa poslušalec naleti ob Sakomotov posmrtni problem - kako v življenju nadaljevati s sanjami in optimistično ustvarjalnostjo, ko se enkrat zavemo svoje minljivosti in dejanske časovne stiske?

Po lek za tegobe se v nadaljevanju zateče v preteklost. Tako določeno mero miru najde v nostalgiji in obujanju mladostnih spominov s synthpop baladami komadov Solari in Stakara ali pa filmskih dronov komada Garden. Spomine podoživlja tudi prek posnetkov iz narave, s katerimi doseže značilno kombiniranje organskega in umetno sintetiziranega zvoka. Na tak način se dotakne mladostnih izletov v japonske gozdove, ki pa v aktualni interpretaciji v komadu Walker zvenijo precej mračno. Album tako zaznamuje deziluzija krajine, kot jo umetnik doživlja po soočenju s smrtjo.

Uvodne teze povzete iz komada Fullmoon poudarjajo, da življenje mnogokrat dojemamo preveč samoumevno. Bližina smrti je vseprisotna, tematika albuma pa se sprašuje, kako se rešiti stalnega zavedanja svoje minljivosti in v čem najti uteho. Zdravilni učinek Sakomoto do neke mere najde v ustvarjanju in izrazu svojih občutij, saj sam prizna, da je bilo delo na albumu pomemben del njegove rehabilitacije. Async tako predstavlja nove začetke, ki bodo najverjetneje močno zaznamovali tudi njegovo prihodnje ustvarjanje. Sprememb se zaveda tudi sam, saj v intervjujih poudarja, da mu v posmrtnem življenju mnogo več pomenijo male prigode, kot je dobro kosilo ali pa posedanje ob večernem vetriču ob kozarcu vina. Podoben minimalizem s pusto zvočno sliko poudarja tudi v novih skladbah, v ospredje katerih postavlja rafinirano esenco realnosti, v ozadjih pa pušča tudi še nekaj prostora za mistike turobnih estetik strahu pred smrtjo.