samozaložba, 2022

Preprosta fotografija preproge in goreče nočne svetilke v ambientalno osvetljeni sobi, ki bi lahko bila, po estetiki sodeč, glasbena vežbalnica, prostor boja s plesnijo, rednega sestajanja pesmi in glasbe ter pogosto najbolj neurejene intime, predstavlja podobo albuma Safe Changes, albuma, ki ga je redkokdo pričakoval, a ga ne bi smel nihče spregledati. Redkobesedni avtor, ki stoji za novimi dvanajstimi skladbami, je nihče drug kot Sacco, basist nekdanje zasedbe Carnaval, soudeležen tudi pri Barakafestu, veznem členu med Haiku Gardnom in njihovim producentskim kolegom Vitjo Balžalorskim. Ni za izpustiti, da je Sacco tudi Peter Cimprič, nekdanji sodelavec glasbene redakcije Radia Študent, recenzent marsikatere plate in špilov od Menze do Cankarjevega doma. Razgledani muskontar Sacco se je pri svojem psevdonimu zelo prikladno poigral s svojim vzdevkom: Sacco di Tempo bi iz italijanščine prevedli v »veliko časa« ali – s ščepcem cinizma še bolje in pomenljiveje – »dolgočasje«. Sacco ta svoj psevdonim uporablja že vsaj od leta 2015, ko je objavil svoje prve solo posnetke na kratkem albumu z naslovom Photo Album. Sedaj, sedem let kasneje, nam v posluh ponuja svoje nove glasbene stvaritve na svojem prvem polnopravnem solo albumu, ki ga je naslovil Safe Changes.

Že opisana albumska naslovnica vežbalnice bi prav lahko bila njegov snemalni studio, zaloška Baraka, v kateri so se kalili zaznamovalni bendi domačega podtalja preteklih dveh desetletij. Duh vsaj enega, Carnavala, danes še vedno odmeva, praznino njihovega razhoda pa je po večletnem premoru zajel topel veter kreativnega »dolgočasneža« Sacca. Skromni zapisi na ploščku Safe Changes pričajo, da je Sacco di Tempo album v Baraki pripravljal dve leti in da mu je ob tem zvočno pomagal še en podtalni eminentnež, Jaka Gale, alias Gredoč, ki se z »mixed and mastered« podpisuje pod nemalo albumov Nikki Louder, Litošt in TRUS! in ki je – glej ga zlomka – svojčas skrbel za basovske frekvence zasedbe Carnaval. Recimo, da skupek naštetih referenc priča predvsem o tem, da imamo opravka z obzirno godbo, ki se lahko s svojimi še tako mimobežnimi niansami dotakne zelo lepih spominov in nekdaj aktualnih referenčnih vplivov kulture. In prvi vtis ne vara – plošček Safe Changes je po eni strani vidno skromen, a saj veste, da lahko še tako uboren jez zadržuje ogromno količino vode, če je prav zgrajen. In Safe Changes je prav gotovo album, ki nas lahko v tem policijskem času zadene v srce.

Safe Changes je album, ki pomirja duha. Najsibo to tihožitje naslovnice, oddaljena fotografija plavalca na zadnji strani ovitka ali mačkona v naročju na sami zgoščenki – melodije, besedila in ritem, valujoči iz slušalk, težijo k nižanju pritiska in kontemplativnemu zretju, sorodnemu kalifornijski kitaristki Angel Deradoorian, in z bolj indie pristopom, kot se danes rado reče. Malo nejasnosti sicer ostaja glede tega, kdo je odgovoren za vse odigrane inštrumente, saj malo sumimo, da Sacco ni edini muskontar na posnetkih, ker se mu na albumu mestoma pridruži tudi nežnejši vokal nebradate osebe. Sklepamo pa, da je posnel vse inštrumente, in zagotovo je kriv za nalezljive basovske linije in glavne vokalne izdihe, ki sedejo kot sveže zakurjen ogenj. Ploščo otvori besedilno in glasbeno še najbolj dovršena skladba Simple Machine, ki v poslušalca pritajeno vpelje sproščujočo irelevantnost časa, dolgočasje in občutek, da je glasba v tistem trenutku najvažnejša reč. V kasnejšem sosledju skladb sicer ni nobenega vrhunca, komada, v katerem bi se Sacco »izprsil«, niti ni značilnih carnavalovskih kitarskih solaž. Album krasita melodično prepletanje električnih ali akustičnih kitar, basa in vokalov ter harmonično soskladje. To bi bilo vredno tudi kakega cerkvenega zborovskega pevca, če ne bi v sicer imenitni skladbi Praprot vzneseno omenil tekočih izločkov srnjadi in na prefinjen način upodobil nenehne minljivosti razkrajajočega se sveta.

Plošča Safe Changes Sacca di Tempa nehote uvršča med bolj cenjene ustvarjalce domačega kova ob boku Rojpota, Črnega škrata, Morverna in mogoče v neki preveč podrobni niansi najbližjega Gašperja Letonje, ki je lani srca mnogih alternativk osvojil s temačno plato Ivy. Žanrsko različni, a produkcijsko sorodni umetniki so plodni ustvarjalci sodobne domače kitarske godbe. Za konec bi iz rokava potegnili še primerjavo Carnavala z razpadom massachusettske hardcore zasedbe Deep Wound, ki je spodbudil nastanek vplivnega indie rock banda Dinosaur Jr. Sacco di Tempo v slogu »Carnaval Jr.« z manj ostrim pristopom nadaljuje delo očetov domačih sodobnih rokerskih viž, katerih energijo je času primerno prijetno umiril in mogoče tako najbolje povzel občutke ob razpadu malih velikanov.