Strange Famous, 2014

Sage Francis je na prelomu stoletja veljal za znanilca nove raperske pomladi, bazirane na nekakšnem avantgardno-poetskem izražanju. Njegove vizionarske samozaložniške ideje, ki jih je diktiral in udejanjil preko lastne založbe „Strange Famous“, so bile dodobra osmišljene in premišljene do te mere, da je albume večinoma snemal pri drugih založbah, kot so Epitaph, Lex, Anticon in Anti-, mixtape in ostale, bolj domače materiale pa je izdajal pri lastni Strange Famous Records.

Pred leti, kmalu po izidu svojega predzadnjega, četrtega albuma „Li(f)e“, datiranega v leto 2010, se je odločil rapersko upokojiti in prenehati s turnejskimi nastopi. Letos se je stvar spremenila, za kar je verjetno kriva tudi njegova propadla zveza, o kateri na albumu veliko razglablja in jo do obisti razgali. Sage se je povratniško vrnil v D.I.Y. stilu, na album privabil nekaj svojih stalnih produkcijskih kolegov, kot so Alias, Reanimator, Buck 65, Prolyphic, Cecil Otter in nekaj sorodno zvočnih producentov ter letos poleti izdal svoj peti studijski solistični pridelek „Copper Gone“, k čemur ne prištevamo skupnega projekta Non-Prophets z Joeyem Beatsom.

„Copper Gone“ je logično nadaljevanje kariere, kjer bi zlahka našli ogromno vzporednic z njegovimi prejšnjimi deli. Estetiko mešanice žanrov in kitarsko-punkovske drže s prejšnjega albuma je sicer opustil in se vrnil na ustaljene, otožne, klavstrofobične raperske boom bap beate, od katerih odstopa le uvodna kompozicija, zgrajena na izmenjujočih kitarskih riffih in udarnih bobnarskih „overjih“. V nadaljevanju Sage preko močnih punchlinov in besednih iger ostaja politično nekorekten, predvsem pa tokrat znova zelo osebnoizpovedno prvooseben, s čimer se vrača v osrčje svoje kariere, ko je zaplodil albuma „A Healthy Distrust“ ter „Human the Death Dance“. S svojo značilno vokalno prezenco in tekočim flowom ostaja temačen, besedila z malce poetičnosti pa se preko odločnega, zavednega in navzven samozavestnega podajanja rim utapljajo v dnevnik razočaranega moškega srednjih let. Njegova gorečnost, bojevitost, molotovska borba, absolutna težnja po širjenju doktrin levice, zavednost ter kljubovalnost sistemu za seboj skrivajo grenke in zelo emocionalne osebne tegobe.

Ranljivost in emocionalna krhkost tako poslušalcu ponujata slikovit vpogled v priznavanje napak, puščobno filozofsko samodestrukcijo in doslej najbolj izpovedno, recimo temu pošteno „emoosebno“ noto na eni strani ter borbenega, upornega, ostrega, močno načelnega kritika vsakdana na drugi strani. Intenzivno introvertiranost, izolacijo, odtujenost in odmaknjenost po propadlem razmerju Sage pelje v pripovedno polje, katerega skupna značilnost je bodisi zunanja oz. politična borba bodisi notranja borba, ki močno odslikava njegov karakter, kateremu smo bili priča tudi na njegovem izvenserijskem ljubljanskem koncertu, kmalu po izidu prvenca.

Tehnično je še vedno povsem na nivoju, a napredka v tem smislu tokrat ne kaže, rime so zanj celo malce povprečne in ne toliko premišljene, melanholijo pa dobro skriva v nepretenciozne in povsem „nefancy“ beate, sicer skrite za močno prezentnim vokalom, ki ne gradijo na klasičnih vzorcih soula in funka, temveč je njihov inštrumentarij bolj godalno oz. klavirsko otožne narave s kakim bolj poživljajočim prebliskom. Znotraj svojih notranjih bojev z demoni, iskanja sovražnika v internetu, v battle-rap maniri, kjer svojim soborcem očita, da se „igrajo podzemlje“, deluje kot nekakšen učitelj, ki poziva tako k raperski kot življenjski kompeticiji. To počne preko osebnih in emocionalnih bitk na način, da pušča poslušalcu dovolj materiala za lastni premislek o njegovih spoznanjih. Album je prežet s preveliko dozo frustracije, bridkosti, osamljenosti in žalosti, s čimer sicer večkrat poizkuša gnati poslušalstvo do točke, da sami tega ne počno, a hkrati večinokrat ne premore lastne distance. 

Francisov ikonoklastičen, mestoma anemičen in zelo klavstrofobičen ter vizualiziran svet išče lastno razvrvanost in togoto v izlivanju na pol poetskih in na pol raperskih stihov, ki smo jih bili od njega vajeni od začetka kariere. Žal tokrat zapopade v sfero, kjer njegov fokus in njegove tarče niso tako natančne kot nekoč, nemalokrat deluje zmedeno in predvsem premore premalo humorja, ki ga je tako krasil tudi znotraj najbolj depresivnih stvaritev do sedaj. Morda se je to zgodilo zaradi vse bolj očitnega sovraštva do sebe ali vsaj dela sebe, verjetno pa zaradi močno pretirane jeze, s katero Sage strelja na vse strani. Bolj kot tekstovno in glasbeno zanimiva plošča torej „Copper Gone“ deluje kot album nenehnega pritoževanja, ki tudi v svojih najbolj svetlih, reflektiranih in mantričnih trenutkih, kljub slikovitosti, odlični dikciji in nespornemu tehničnemu znanju obstoji v pretirano depresivnem, brezizhodnem svetu, ki nenehno izničuje njegov borbeni značaj. Škoda, kajti Sage vsekakor ostaja tehnično in tekstovno še kako zanimiv in dober klepetač, ki skozi celo kariero predstavlja svojo zgodbo, ki jo zlahka predstavi sam, brez odvečnih gostov.