Heavenly Recordings, 2024

Saint Etienne je angleški indie pop trio, aktiven od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Bobu Stanleyju in Petru Wiggsu se je po uspešnem prvencu Foxbase Alpha, na katerem sta ustvarila zanimivo žanrsko mešanico, ki sta jo navdihnila od britanska klubska kultura devetdesetih in ljubezen do popularne glasbe šestdesetih, kot stalna članica in glavna vokalistka pridružila Sarah Cracknell. Trio je iz svojih korenin v britanski plesni indie sceni po uspešnem debiju takoj pivotiral v eksperimentalne vode. So Tough in Tiger Bay sta predstavljala to stilsko preobrazbo in sta bila zelo uspešna konceptualna albuma, ki sta združevala bendovo ljubezen do folka, britanske klubske scene in semplanja. Saint Etienne z nadaljnjimi projekti pogumno razvijajo eklektičen zvok na podlagi različnih stilov od minimalistične eksperimentalne elektronike do akustičnega popa.

Album I've Been Trying To Tell You, izdan leta 2021, predstavlja začetek najnovejšega ustvarjalnega obdobja tria, v katerem prevladuje tematika nostalgije po zgodnjih letih bendove kariere. To obdobje je zaznamovano z ambientalnim zvokom, retrosempli in melanholičnim tonom, z žanrsko spremembo pa je ta album podobno kot album So Tough predstavljal drzen stilski preskok iz uspešnic v eksperimentalno glasbo. Recenzirani album The Night predstavlja opisano tematsko nadaljevanje in zvočno izpopolnitev predhodnika. Saint Etienne ponudi nove poglede na tematiko nostalgije, s fokusom na trenutkih introspekcije in iskanja notranjega miru, zvočno pa zapade še globlje v ambientalo, z redkim zamegljenim in eteričnim vokalom ter svobodnejšo strukturo skladb, ki se odmaknejo od tradicionalnega pop okvira. Že uvodni komad Settle In nas povabi, da se udobno namestimo in sprostimo ob zvokih človeškega vrveža, dežja in ambientnih sintetizatorjev. Saint Etienne nam torej takoj nakažejo, da je The Night umirjen, meditativen in zaspan album.

Z vidika aranžmajev in inštrumentacije je The Night zelo premišljen. Bob Stanley izpostavlja pomembno vlogo koproducenta in kitarista Augustina Bousfielda. Ta je sodeloval pri ustvarjanju večine skladb na albumu, njegova spretnost pa najbolj zažari v skladbi Half Light, ki jo je vredno izpostaviti kot aranžmajski vrhunec albuma. Skladba nas razvaja z brezčasnimi, ponavljajočimi se zvoki godal, prekritimi s čudovitim, mestoma razglašenim sintetizatorskim arpeggiem. Komad ustvari čudovito zvočno izkušnjo, ki že na začetku albuma v celoti pritegne poslušalčevo pozornost.

Saint Etienne se na albumu uspešno izogiba najpogostejšim problemom meditativne ambientalne glasbe. Umirjen zvok albuma se ne naslanja na zvočne klišeje mainstreamovskega new aga in je v svojem ustvarjanju sproščujoče ambientale izviren. Do neke mere celo predstavlja nasprotje new agu, ker ambient ustvarja iz hladnega in sprocesiranega zvoka elektronike namesto iz tople akustike. Aranžmajsko gledano Saint Etienne redko podre ravnotežje med premalo in preveč dogajanja. Inštrumental ostane zvest ambientalni tematiki albuma in v svoji kompleksnosti zvočni prostor gradi, namesto da bi ga dušil. Skladba When We Were Young nekoliko podre to ravnotežje. Sprva smo priča najlepšemu ambientu albuma, proti koncu skladbe pa inštrumental postane preglasen, vokali z veliko delaya pa ustvarijo zadušljivo zvočno podobo, ki v kontekstu albuma kot celote tematsko preveč odstopa.

Medtem ko je z aranžmajskega vidika album zelo izpopolnjen, pa pri besedilih nastane več lukenj. Album obravnava tematike preteklosti, nostalgije in starševstva. V uvodni skladbi Settle In se Saint Etienne z nekoliko naivnim optimizmom spominja začetkov kariere, v skladbi When We Were Young pa, kot namigne naslov, glasbeniki opevajo svojo mladost. Tematika mladosti mestoma prestopi svoje meje, kot da poslušamo starce, ki se spominjajo na zlato dobo svojega življenja, preden so spoznali svojo soprogo. K sreči bendova retrospektiva ostane prizemljena.

Skladbo Nightingale zaznamuje mehek odmevajoč vokal, ki skozi metaforo osamljene pesmi slavčka v poslušalcu vzbudi neprijeten občutek neizbežnega konca nesojene ljubezni. Spremljava akustične kitare, harfe, tenkega klavirja in, seveda, slavčkovega petja ustvarijo čudovit simboličen odsev vsebine besedila, zaradi česar je skladba Nightingale ena najbolj nepozabnih skladb na albumu. Komad Gold se še bolj vzpostavi v naivni naravi z rožicami postlane nostalgije Saint Etienna. Znajdemo se v čevljih mlade Sarah Cracknell, ki obkrožena z naivno zvenečimi spremnimi vokali in nedoraslim zvokom klavirja nemočna sprašuje po svoji usodi.

Hitro opazimo, da so besedila na albumu The Night zelo preprosta, ponavljajoča se in redka. Enostavna besedila večinoma dogradijo vizijo tega nokturnega ambientalnega albuma, pogosto zaradi dejstva, da je v tesni simbiozi z inštrumentacijo. Kljub temu se besedila občasno preveč naslanjajo na te značilnosti. V skladbah Hear My Heart in When We Were Young se ista fraza ponavlja v neskončnost in zvočno hodi po zelo tanki meji med prikupnostjo in kremžljavostjo. Na albumu nas zmotijo tudi nerodno vstavljeni besedilni odseki, ki naj bi tematsko povezovali celoto, a mu s svojo nenajavljenostjo pravzaprav skvarijo ambientalni tok.

Produkcija albuma je naravnost čudovita. Zvočna slika je široka in nas posrka v svoja vzdušja. Začetek skladbe When We Were Young upodobi poglobljen prikaz deževnega mestnega večera, ki je mojstrsko zavit v zvoke okroglega basa, subtilnega sintetizatorja, pihal in klavirja. Saint Etienne se na začetku skladbe Nightingale igrajo z odmevom, ki je širok in razpotegnjen, a kljub temu ne ustvarja meglenega miksa, prav tako pa smo priča zelo neposrednemu basu, ki potuje po zvočni panorami skladbe, ne da bi nase prevzel preveč pozornosti ali podrl ravnovesje miksa. 

Plošča The Night je za razliko od predhodnice I've Been Trying To Tell You ustvarjena v živo, Saint Etienne so glasbo torej ustvarjali pred pandemijo. Občutna razlika med izdelkoma je tudi to, da so se glasbeniki družili v istem prostoru, v istem studiu in v družbi kuhali glasbo, ki jih veseli. Seveda lahko nekaj krivde pripišemo tudi temu, da se je Saint Etienne vrgel v nove žanrske vode in da album I've Been Trying To Tell You predstavlja neko prehodno obdobje. Oprijemljiva razlika vendarle obstaja tudi v zvoku albumov, kar bi lahko pripisali neosebnemu ustvarjanju glasbe na daljavo. 

Tisto, kar album razlikuje ne samo od Saint Etiennove diskografije, temveč tudi od preostale sodobne glasbe, je njegov izrazito poseben značaj. V kontekstu dandanašnje ekonomije pozornosti, v kateri so umetniki prisiljeni komodificirati svojo glasbo in osebnost za kanček prepoznavnosti, je zvok albuma The Night antiteza napihnjene, eradične in odtujene kontemporarne pop glasbe. Fokus postavi na čuječnost, na iskanje notranjega miru, ki ga v stresnem vsakdanu pogosto zanemarimo. Album ni resigniran ali eskapističen, ne pridiga o problemih moderne konzumeristične kulture, prav tako pa se ji tudi ne prepušča. Ne lovi pozornosti, temveč samo obstaja, in če se odločimo, da mu prisluhnemo, nas bo kot stari modrec spomnil na naša čustva, zadušena pod čevljem stresnega vsakdana, in pomiril strah, ki ga ta čustva izvlečejo na plano.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Erik, mentorirala je Ula Kranjc Kušlan.