Šalter Ensemble: Štiri dela

Recenzija izdelka
7. 8. 2021 - 19.00

Zavod Sploh in Bruit Association, 2021

Pred nami je zvočni zapis špila dvanajstčlanskega kolektiva, ki je nastal po njegovem večletnem obstoju in razvoju in v svoji zasnovi stoji na več glasbenih presečiščih. Pisec spremnega besedila Primož Trdan ga na primer umešča v mešan kontekst protislovnih razmerij med sodobno komponirano glasbo in njenimi orkestri na eni ter velikimi zasedbami improvizatorjev na drugi strani. Novinarja pričujočega radia sta ob sicer navdušenem komentarju nastopa Šalter Ensembla na festivalu Jazz Cerkno leta 2017 na kratko potožila o občasni kompozicijski omejenosti žive improvizirane igre. Na pogovoru ob isti priložnosti pa so nekateri akterji ob nastajanju projekta spregovorili o nekakšni napetosti med kompozicijskimi postopki in nepopolnim poznavanjem članov kolektiva, v katerega so vstopili iz različnih glasbenih okolij.

Šalter Ensemble je eden od produktov dolgoletnih sodelovanj švicarskega glasbenika Jonasa Kocherja z glasbeniki širšega prostora Balkana, osnoval pa ga je skupaj z vodjo srbskega festivala Ring Ring ter lokalnimi organizacijami, kot so Zavod Sploh, Jazz Cerkno in Studentski centar Zagreb. Sodelovanje mnogih koproducentov je povezano z dejstvom, da je v zasedbo vključen širok spekter glasbenikov in glasbenic iz Švice, Slovenije, Hrvaške in Srbije, kar logistično pomeni redke in intenzivne priložnosti za zbiranja, vaje in nastope. 

Med prvim, ki se je zgodil maja 2017 v Zagrebu po tednu intenzivnih vaj in priprav, in zadnjim nastopom januarja 2019, ki je bil posnet v Španskih borcih, posnetek pa izdan pred dobrim mesecem dni, se je z enoletnim premolkom zvrstilo še šest, večinoma festivalskih nastopov. Če beremo nekatera pričevanja tako z gostovanj kot s samih priprav ob nastanku ansambla, izstopa ravno v kolektiv in njegovo spoznavanje usmerjena pozornost. Kar je sicer pomemben poudarek ob dejstvu, da je ta nastal z namenom izvajanja kompozicij, saj so njegovi člani vešči predvsem glasbene improvizacije. 

Zanimivo bi bilo vedeti, kako se je vključevanje slednje v skladateljske zamisli odražalo v dosedanjem življenju ansambla oziroma predvsem v njegovih koncertnih izvedbah, v katerih naj bi se po začetni fleksibilnosti material v večji meri ustalil v enotnih formah. A že s samega posnetka je razvidno ne le, da te ohranjajo razgibanost, ampak tudi, da presegajo zbanaliziran razmislek o razmerju med kompozicijo in improvizacijo. V nekaterih drugih primerih se pogovori o tem razmerju znajo zavrteti celo okoli procentov in kvantitativnega merjenja, a se Šalter tovrstnim banalnostim izogne tudi z jasno karakterizacijo svojih štirih skladb, ki jih nosijo razlike predvsem v osredotočanju na zvočnost, trajanje, časovno dinamiko, pa tudi razgibanost v glasnosti.

Časovnost ali kar pulz je, na primer, v ospredju v kompozicijah Ubiquité Bertranda Denzlerja in Common Ground Altogether Roka Crnića. Prvi je na ta način elegantno reševal svoje nepoznavanje vpletenih in jim določil le trajanje vpadov, ti pa se vsebinsko še dodatno razpenjajo med neprekinjene zvene, na primer Kochovega akordeona ali vokala Irene Tomažin, in perkusivne oziroma repetitivne vzorce, pri katerih še posebej dramatično učinkujejo klavirske fraze izpod prstov Marine Džukljev. Kljub blokovski razbitosti skladba dosega dinamiko predvsem s hitrimi odzivi na predhodne odločitve, monotona celota pa tako dobi izredno živahno strukturo v notranjih povezavah polminutnih kosov. Kompozicija Roka Crnića pa si, na drugi strani, za izhodišče izbere počasen dramatičen lok od začetnega zborovskega kolektiva, iz katerega se ansambel počasi razpusti v kolektivno instrumentalno stopnjevito dromljanje.

Če na ta način kompozicija Common Ground Altogether odpre možnost kolektivni improvizaciji z minimalnimi sredstvi počasnega razvoja, pa na razpon improvizacije in vnaprej določenih vlog še najbolj stavi skladba The Šalter Roberta Rože. Srbski elektrofonik je svojo grafično kompozicijo blokovsko razdelil na posamezne podzasedbe, v njihovo stopnjevano prelivanje pa zareže nekaj na plošči sicer redkih solističnih trenutkov sredi ognjevite prostojazzovske kombinacije bobna, klavirja in saksofona. Podobno je na bolj odprti kolektivni vključenosti ansambla gradil Tomaž Grom, ki pa je v skupinsko ustvarjanje vključil dele svoje elektroakustične kompozicije in ob tem poskrbel za po glasnosti najbolj dinamičen kos celotne plošče. Ta morda ni mogla zaobjeti vseh zvočnih zamisli, s katerimi Šalter Ensemble še vedno deluje predvsem kot za oder in skupinsko delo zasnovan organizem. A s prepoznavnimi kompozicijskimi karakteristikami in skupinsko uigranostjo posnetek ponudi izdelan in širok zvočni razpon tudi po tej poti.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness