Samo Šalamon & Stefano Battaglia: windS

Samo Šalamon & Stefano Battaglia: windS

Recenzija izdelka
29. 6. 2016 - 19.00

Klopotec, 2016

 

Kitarist Samo Šalamon si je za svoj jubilejni, dvajseti album omislil dve premieri. Resda ne vemo, če je bilo to načrtovano, a dejstvo je, da obletniški album windS krasita dve posebnosti: kitarist se na njem prvič predstavlja v duu in prvič sploh sodeluje s kakim pianistom. Gre za Stefana Battaglio, ki prihaja iz Italije, kjer je dejaven tako na domači kot mednarodni sceni. Za seboj ima več kot 80 diskografskih izdaj, od česar je slabo polovico podpisal kot vodja ali sovodja bendov. Kak ščepec albumov je obelodanil tudi pri čislani založbi ECM, pri nas pa smo ga spoznali tudi v triu December Soul z našim Kaučičem in kontrabasistom Paolinom dalla Porto.

Na albumu je pet skladb, od teh sta tri skupno delo, dve pa podpisuje Šalamon. Med slednjimi eno, Girl With a Nicotine Kiss, poznamo s prejšnjih kitaristovih albumov, saj jo je objavil že dvakrat. Opraviti imamo torej z večinoma novim gradivom - če se orientiramo glede minutažo, je večina albuma skupno avtorsko delo. Ampak to, namreč dejstvo, kdo je kaj napisal, navsezadnje ni toliko pomembno, saj je od prve skladbe dalje jasno, da gre za skupno in skupinsko delo. Noben od glasbenikov se namreč nikoli ne postavlja v vlogo le spremljevalca tistega drugega, marveč so na delu vzajemno poslušanje in spoštovanje, sprotna in hipna interakcija ter ustrezno odzivanje na igranje somuzičista.

Šalamon in Battaglia že od prve skladbe zvenita, kot bi se že dolgo poznala. Pianistovi in kitaristovi deli se domiselno prežemajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Oba v enaki meri skrbita za ritem in melodijo, bazo in nadstavbo, barvanje posamičnih pasaž ali pač nenadne spremembe, zasuke. Posebej sta se ujela v svojevrstnem cinematičnem muziciranju, ko iz začetnih postavk počasi, preudarno, a odločno iz številnih drobcev sestavljata kompleksno skladbo, ki z dinamiko in razprostiranjem spomni na filmsko glasbo oziroma njeno moč odstiranja skritih pomenov. Ker tukaj nimamo slike, povedano pomeni, da začetne postavke, ki sprva zvenijo usklajeno ali pa »lepo« v starinskem smislu besede - malone sanjsko, komajda opazno zavrtita v nemirno vrtinčenje in zaostritev tako razpoloženja kot dinamike. Drobljenje zvena, sunkoviti pospeški in prav take umiritve. Kot bi v tako skladbo zasejali notranji čas, neodvisen od zunanjih parametrov bodisi glasbenikov bodisi poslušalčevih.

V tem oziru še posebej izstopata prvi dve skladbi, obe dolgi skoraj 15 minut, v katerih oba slikata bolj razpršene zvočne podobe z ostrim zvenom kitare in močnimi repetitivnimi sunki klavirja. Ob poslušanju teh dveh skladb in še zlasti prve Rain Forest smo se med drugim spomnili na kake psihedelične rockovske bende iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, kar niti ne čudi, če vemo, da Šalamon ne skriva svoje ljubezni do rockovske muzike, predvsem tiste trše.

Nadaljevanje albuma z omenjeno Šalamonovo Girl With a Nicotine Kiss v luči doslej slišanega ne bi moglo biti bolj različno. Iz omamnih meglic preidemo v skrajni lirizem, kjer za hip v ospredje stopi Battaglia s kontemplativno melodijo, ki se mu tokrat s pridušenim, frisellovskim zvenom kitare od daleč in počasi pridruži Šalamon. Namesto zaostrenega zvena in vtisa živčnosti in takojšnjosti nas zdaj pričaka in omami občutek ležernosti, slutenj in nejasnega pričakovanja. In spet vtis samoraslega, notranjega podaljšanega časa, ki se malone sesede sam vase …

Tudi nadaljevanje oziroma dve preostali skladbi izzvenita podobno. Namesto našpičenih tonov in udrihanja po tipkah zdaj na plano stopijo strunska valovanja in odmevanja ter poglobljena meandriranja med črnimi in belimi tipkami. Vse omenjeno pa še poudarita počasno razvijanje skladb in skrb za drobne ustavitve, ki nikoli ne prerasejo v premolke, temveč z odmevom prikličejo nadaljevanje. Sklepna skladba Sleepy Burja je imeniten primer tega počasi se razprostirajočega zvoka, znotraj katerega premišljena klavirska igra izdatno izrabi premolke in naokrog seje zvočne grozde, medtem ko se kitarist predaja odmevom in zamikom zvoka.

Glasbenika sta se premeteno lotila zaporedja komadov na albumu in nas od našpičenih zvokov v začetnih skladbah brezhibno prestavila v zračne, odmevajoče, sanjaške skladbe z drugega dela albuma. Usklajeno sta preigrala različne pristope od ohlapneje zastavljenih skladb do bolj strukturiranih, od počasi se valečih in daljših s številnimi zasuki in spremembami na poti pa do krajših, bolj liričnih, a aranžmajsko konkretnejših. Lep dosežek in odlično prestan ognjeni krst za našega kitarista, ki se je doslej večinoma predstavljal v zelo različnih kombinacijah, a tokrat, kot rečeno, prvič v duu in prvič s pianistom. Kajpak tudi lepa popotnica za nadaljnja sodelovanja, po svoje pa tudi poučna zvočna pustolovščina za tiste, ki se kanijo lotiti podobne, dejansko ne tako pogoste kombinacije inštrumentov.

Naj ob koncu povemo še, da je bil album posnet oktobra 2015 na koncertu v Ravnah na Koroškem in da bo Samo Šalamon v četrtek, 30. junija, nastopil na Ljubljanskem jazz festivalu s svojim novim sekstetom. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness