Samo Šalamon Trio Feat. Igor Matković & Kristijan Krajnčan: Rare Ebb

Samo Šalamon Trio Feat. Igor Matković & Kristijan Krajnčan: Rare Ebb

Recenzija izdelka
Samo Šalamon Trio Feat. Igor Matković & Kristijan Krajnčan: Rare Ebb
1. 3. 2020 - 19.00

Samo Records, 2020

 

Kitarist Samo Šalamon v zadnjem času razširja tako konceptualne zasnove lastnih albumov kot tudi nabor glasbenikov, s katerimi se podaja v nova zvočna raziskovanja. Lani se je tako med drugim predstavil z bendom Rotten Girlz, v katerem namesto kitare igra na električni bas, ter denimo z albumom Swirling Blind Unstilled, na katerem v družbi bobnarja Jake Bergerja in violista Szilarda Mezeija igra na šest- in dvanajststrunsko akustično kitaro. Če se je s slednjim podal v popolnoma improvizirano muziko, z bendom Rotten Girlz pa v zabavno mešanico jazza in avantpopa, pa z letošnjima dvema novima albumoma prinaša spet nekaj čisto novega. Oba albuma, Common Flow ter Rare Ebb, je posnel z istima glasbenikoma, Igorjem Matkovićem in Kristijanom Krajnčanom, posebnost tegale diskografskega dvojčka pa je v dejstvu, da na obeh ploščah najdemo iste skladbe, vendar pa Šalamon in Krajnčan na drugem albumu v roke vzameta drugi glasbili.

Common Flow predstavlja Šalamona v njegovi klasični vlogi kitarista, tokrat spet z akustičnim inštrumentom, Krajnčan pa se je usedel za bobne, medtem ko sta za album Rare Ebb v roke vzela električni bas oziroma violončelo. Matković na obeh izdelkih ostaja zvest trobenti z dodatkom krilovke za ploščo Common Flow. Za današnjo Tolpo bumov smo izbrali album Rare Ebb, predvsem zavoljo zasedbe inštrumentov, saj se po eni strani Šalamon tu spet predstavlja kot električni basist, po drugi strani pa zaradi čela, na domači sceni namreč ni veliko jazzovskih albumov, na katerih bi v zasedbi našli ta običajno klasični inštrument. Povedati je treba, da se albuma ne razlikujeta zgolj po inštrumentariju, temveč tudi po scenosledu skladb; ne vidimo sicer kakega posebnega razloga za to odločitev, poslušalec bi namreč lažje primerjal različne izvedbe istih skladb, če bi bile te na albumih enako razporejene.

Mariborski kitarist in tokrat tudi basist je sam napisal vseh deset skladb, ki jih najdemo na obeh albumih. Po izletih v improvizirano godbo in mešanje žanrov nam je v posluh zdaj ponudil ščepec večinoma melodičnih tem, ki se sem ter tja spogledujejo s klasiko, a tudi z ambientalno glasbo v kar najširšem pomenu. Melodije, ki krasijo večino komadov, so zapeljive in zapomnljive, kot zanalašč za budno sanjarjenje ali odklop iz hrupa sveta okrog nas. A Šalamon se z njimi ves čas poigrava, ne pusti jim, da bi osvojile ves prostor posamičnih skladb, da bi udušile druge zvočne doneske in okraske. Ko na primer Matkovićeva trobenta zamolklo zapoje in temo zapelje v melanholična čutenja, preostala inštrumenta, torej bas in čelo, ne ostajata v vlogi statične spremljave. Nasprotno, oba sta ves čas aktivna, nemirna in iskriva. V temeljno tkanje skladbe vnašata razgibane zvenske pripetljaje, odvode in zastranitve. Začetno temo upočasnita, jo zapeljeta stran od začetnega tempa, v raziskujoče minimalistične teme, ki odmevajo in plapolajo.

Odveč je posebej poudarjati, da se po takih intervencijah trobenta prav tako pridruži drobljenju struktur skladb in rahljanju njihove melodičnosti. S tem skladbe pridobijo na neujemljivosti, njihova dinamika ni nič več trdna in zasidrana, pač pa gibljiva in izzivalna. Vsi trije glasbeniki oziroma njihovi inštrumenti igrajo enako pomembno vlogo v grajenju teh izmuzljivih oblik, ki se znajo iz sanjaško-eteričnih pasaž hipoma spremeniti v spretno brkljanje po mejnih zmožnostih inštrumentov. Pri tem si glasbeniki pomagajo z zmerno, premišljeno rabo efektov, še najbolj z natančno odmerjenim efektom odmeva, ki določenim skladbam doda specifično prostorskost oziroma globino. Občasno pa trio tovrstne efekte s pridom izrabi za popolno predrugačenje zvena; takšna skladba je denimo Same, v kateri žalobno temo na trobenti sprva spremlja enakomerno prebiranje strun, ki pa se z uporabo efektov spremeni v žareči skupek brenčanja, odmevov, valovanj in šumov, ki v poslušalcu prikličejo precej nasprotni učinek od začetne otožnosti.

Nepredvidljivost zaznamuje tudi druge skladbe, ampak tam sloni na drugačnih temeljih; ponekod gre za poigravanje s tolkalskimi zmožnostmi glasbil, ko namesto na strune glasbenik igra po telesu glasbila, ali pa za elegantno strunsko medigro, ki počasi gradi napetost, v katero potem zareže z efektom le malček oplemeniten zven trobente. Marsikdaj skladbe zazvenijo, kot bi bile narejene za kako gledališko predstavo ali film. Seveda ne moremo vedeti, v kolikšni meri gre za vpliv Matkovića in Krajnčana, ki s svojimi projekti oba uspešno zasledujeta cinematičnost, a tukaj to niti ni pomembno. Več kot očitno oziroma slišno je, da so se trije muzičisti izvrstno ujeli, da se, po domače rečeno, zelo štekajo. Znajo se poslušati in drug drugemu podati točno tisto, kar soglasbeniki potrebujejo. Šalamon se je s tem dvojnim paketom albumov oziroma še zlasti z albumom Rare Ebb potrdil kot čuječ skladatelj in izvajalec, ki je za svoje ideje v določenem trenutku našel idealna sogovornika. Pretežno melanholična narava skladb obenem kaže na še eno njegovo plat, ki v taki meri doslej ni pronicala iz njegovih starejših izdelkov. Tematsko in idejno lepo zaokrožena plošča je krasen dokaz, da je jazz dandanašnji lahko po eni strani tako starinsko melodičen kot tudi izzivalen in celo moderen, ne da bi se nujno združeval s trenutno aktualnimi oziroma trendovskimi žanri, češ da so ti bolj pisani na kožo mlajši publiki.

 

Samo Šalamon, Igor Matković & Kristijan Krajnčan: Crooswijk

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness