Samo Kutin and Martin Küchen: Stutter And Strike

Samo Kutin and Martin Küchen: Stutter And Strike

Recenzija izdelka
28. 6. 2020 - 19.00

Zavod Sploh, 2020

 

Gotovo perverzno, pa vendar – Stutter and Strike kot geslo bi lahko bilo obrnjeno Nikejevo Just Do It … In ta dvojnost, v kolikor je dvojnost, bi lahko služila kot OK točka za razmislek o praksi oziroma morda le namenu tistega, kar je zapisano v glasbo s plošče v središču tokratne Tolpe bumov. Obe gesli implicirata izhodiščno negotovost, obe gesli narekujeta določeno akcijo. Negotovost v očeh korporativnega velikana zarisuje strah pred neuspehom; potezo, ki manjka do osebnega uspeha; le korak do zmage; neuspeh kot odločitev … Negotovost v očeh mednarodnega dvojca glasbenikov improvizatorjev pa verjetno drugače zarisuje osebni uspeh, opredeljen kot nekakšno strahospoštovanje, ponižnost, vztrajno korakanje kljub nezmožnosti uspeha, neuspeh kot nujnost, odločitev kot nujnost.

Preklet je svet, ki toliko utaplja prostega duha, da duh ne zmore odločitve za nujno smer, smer vztrajnosti. Svet, v katerem podloženi nič postane le nova plast, da bi se zgolj vračal in vračal in vračal … 

Znajdemo se torej še pred dejstvom odločitve. Odločim se proti nečemu, ker drugače ne zmorem, ali odločim se za nekaj, ker to moram, ko zmorem. A kaj, ko ne zmorem … 

Igra tržne produkcije je fatalistično brezno, fatalistično brezno je brezno brez dna, kar nima dna, ni nič, kjer ni nič, ni ne možnosti nečesa, kjer nečesa ne vidim, se ne odločim zanjo

Samo Kutin, domači glasbenik improvizator s kmetije na Čadrgu, iz poslopja nad Vrhniko, z odra Cankarjevega doma in mednarodnih festivalov, didakt, sodrug, tisti, ki posluša; in Martin Küchen, švedski jazzovski komponist in praktik proste improvizacije, glasbenik z odrov, plemeniti politični moralist, karizmatičen razmišljujoči, ki nagovarja, sodrug, (…) Samo in Martin sta precej različna karakterja, a nekaj ju vendarle tudi druži in v tem skupaj pleteta presežno vrednost. Značilnost Martinove godbe je v globoko sočutnem, otožnem ali – ali ekstatičnem presežku lastnih stvarnih okoliščin, ona vselej vzbuja predvsem drugo kot tisto, kar je na dlani, išče nekaj drugega, išče nekaj tako onkraj kot nad in spodaj, vendar išče drobovno, krvavo prisotna, kot raztrganina, rez v dlan, rez v to pred mano. Samo je morda nekaj podobnega iskal ves čas in to – tudi neposredno soočen s tem, kako daleč se lahko izgubi – v zadnjih letih tudi našel, končno v vmesju, v katerem že od nekdaj gode, v svojem pogledu ven, z vrha v dolino, nazaj iz mesta med travnike in buče, iz poslopja v gozd. Ko Samova glasba v zadnjih letih res zveni, prezveni vse vzmeti in mehanizme in strune in opne in ojačevalce in mikrofonske sisteme in prostore, zveni iz onkraj, koder najštevilčnejši sami ne znamo, in ga ne poznamo niti iz govorice, dokler nam kak Samo s tam ne zagode, ko se je tja nekako vendarle pritepel in tam predvsem skomignil z rameni, se zasmejal: ma deej; zvil, prižgal čik. Nekaj svetega je v tem, kar Samo in Martin počneta vsak zase, in ko se naštimata skupaj, je dober rezultat le eden, prav tak.

Septembra lani sta v družbi eden drugega, po tem ko sta se skozi leta spoznavala, ko je Martin redno obiskoval te kraje, preživela nekaj rezidenčnih dni v prostorih Gabronke v Bistrici ob Sotli, tam kjer aktivira Klub Metulj. Tam je moralo biti tudi septembra nekaj posebnega, kot je vselej, verjetno kaj vlažno, tudi ko je toplo. Ko svetlo sije preko vzpetin v tisto ozračje, je kot bi se nekaj dvigalo v nebo. Prijetno, a nenavadno se bova imela tam. 

Z glasbo s plošče Stutter and Strike brez vsakega dvoma rečemo, da je vse to. V vsem, s čimer nastopi, deluje tam, vendar drugod, spodaj in zgoraj, globlje, v daljavi in v drobovni bližini. Njena negotovost je v njenih specifičnih vodilih, njena akcija je v izvedbi, njen udarec in štrajk pa sta daleč onkraj, kjer tudi izpadeta iz igre, kjer levi ne rjovijo, temveč se morda muckajo, kjer potoki ne žuborijo, temveč iztekajo, kjer kontinenti ne brstijo, temveč ledenijo. Kjer pisci ne umotvorimo, temveč sledimo. Kjer glasbeniki ne blodijo, temveč dvomijo. 

Samo in Martin prebijeta nezmožnost jecljanja in stavkanja, ko sta lahko jecljajoč in stavkajoč sama in skupaj in imata tisti prostor in prostost, da grabita to, kar je pred njima, kar sta si navlekla predse, in gledata onkraj, dol in gor, levo in desno. Vse drugo še vedno zaslužita, vendar hvala peklu in gozdu in gori in kladivu in steklenim podijem, kar potrebujeta, tu tudi imata. Just do it! Strike, strike and strike!

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness