SAMO KUTIN: Plovilo

SAMO KUTIN: Plovilo

Recenzija izdelka
28. 3. 2015 - 19:00

Zavod Sploh / L'Innomable, 2015

 

Da Sama Kutina poslušalcem in poslušalkam tega radia ni treba posebej predstavljati, je fraza, ki bi na tem mestu lahko imela za posledico manjši nesporazum. Pomenila bi namreč lahko, da ni treba posebej naštevati vseh zasedb, projektov, koncertov in posnetkov, v katerih je bil Kutin doslej že udeležen, saj da je plošča Plovilo golo nadaljevanje te serije osebne glasbenikove zgodovine. Dve manjši opombi.

Prva, opazno je ravno to, kako se nocojšnja plošča težko umesti v serijo preteklih postankov in projektov, ki naj bi jih ne bilo treba posebej predstavljati, četudi je v preteklosti seveda ta razlika že bila narejena in plošča Plovilo nikakor ni padla z neba. Druga, očitnejša, težko bi predstavljali in izpostavljali delo Sama Kutina bolje kot ravno skozi njegov prvi samostojni posnetek. 

Samo Kutin, ki je že vsaj desetletje sopotnik nekaterih raznolikih glasbenih, na improvizaciji temelječih projektov in zasedb, se je deloma ustalil na instrumentu z domnevno madžarsko domovino, hurdy-gurdyju, šele po nekaj letih glasbenega udejstvovanja. Njegovo izvorno ali tradicionalnejšo rabo pa je dopolnil v neki drugi smeri šele nedavno, skozi nekaj nepričakovanih nastopov. Če to pomeni določen rez, pa vsaj Samo Kutin prepričljivo izpostavlja svojo redno udeležbo na delavnicah Raziskava-Refleksija, ki so k temu zasuku deloma pripomogle. Oziroma, aktivno muziciranje verjetno ne le na omenjenih delavnicah in po zavestno privzetih principih izogibanja predpostavljenim skupnim idiomatičnim mestom daje očitne rezultate v novi diskografski produkciji, ki zadnje čase nastaja okoli Zavoda Sploh ali založbe L'innomable. 

Pričujoča plošča je ravno tako tudi dokaz ne le plodnosti nekajletnega kolektivnega vztrajanja in počasnega grajenja, pač pa tudi širine potenciala neke take scene. Plošča Plovilo sicer ni prva, ki je v tem smislu individualni produkt kolektivnega delovanja – od nedavnejših omenimo vsaj še Kramljanja Vida Drašlerja. Še bolj je tudi dokaz zelo individualnega tvorjenja kolektivne scene, saj bi Plovilo težko umestili v kontekst kakorkoli že pojmovane improvizirane glasbe, četudi je tudi to kot tudi kontekst Samovega udejstvovanja v večini drugih projektov, kjer smo ga vajeni. Ne gre le za pozoren študij in raziskovanje zvočnih možnosti instrumenta, ki bi ga omejili na eksperimentalni proces. Določen proces je že odtisnjen v nastalem izdelku, ki je tudi skozi samo izbiro več mesecev nastajajočega materiala plod odločitev, v katerih moment naključja in spontanosti zagotovo ni edini ključni dejavnik.

Najprej se plošča Plovilo sliši kot že odrezana od njenega primarnega zvočnega vira, čeprav je nastala brez rabe dodatnih pripomočkov zvočne manipulacije. Le-te je Kutin fizično omejil le na razne dele hurdy-gurdyja in njegove podaljške. Sicer pa instrument že izvirno, poleg godenja s svojim valjem, omogoča tudi kontinuirano brnenje in na ta način mnogoglasno rabo. Je očitno izredno hvaležno orodje, ki mu na plošči Plovilo Kutin z vsakim komadom vtisne neko drugačno obliko. 

Plošča ima na eni strani izredno fizično podlago. Hurdy-gurdy na primer v uvodnem Platnu dejansko zveni kot škripajoč podenj starega lesenega plovila, ki zraven osnovne funkcije orodja ali sredstva za cilj opozarja še na svojo lastno, težko ukrotljivo materialno obliko. Bliže ali Lišaji se pomudita v bolj kontinuiranem brnenju, ki z minimalnimi elementi doseže učinek suspenzije linearnega časa in se zavije v napetost med gladko ambientalno strugo ter pulzirajočo cvilečo motnjo. Spet drugič je skladba oblikovana skozi počasno plastenje, ki pa se previdno izogne klimaksu in raje opozarja na relacijo posameznih plasti. Na tej ravni omenjeni napetost ali previdnost uokvirjata večino plošče, ki je torej nekakšna pripoved o ozadnosti in hkrati upornosti materije. 

Na drugi strani pa je na primer skozi terenski posnetek, uporabljen sicer le enkrat, ali druge prijeme, kot na Jermenu ali Sejalcih, uporabljena tudi reprezentativna plat, kolikor upravičeno ta ali oni komad zveni kot implicitna upodobitev neke neglasbene podobe. V tem pomenu lahko sklepamo na globoko intimno glasbeno slikanje. In slednjič je opaziti tudi produkcijski prijem, v katerem skladbe različnih dolžin večinoma brez prekinitve, a brez mehčanja rezov in skokov prehajajo druga v drugo kot deli ene same kompozicijske plovbe. Tudi zato se plošča Plovilo izogne tistemu klišeju, po katerem je improvizirana glasba nezapisljiva in jo je mogoče v obliki posnetka hraniti kvečjemu kot bežni dokument nekega neujemljivega procesa. Kot diskografski izdelek sama deluje povsem samostojno in ne potrebuje nobenih drugih izgovorov.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.