Samo, 2015

Mariborskega kitarista Sama Šalamona domača in tuja kritika upravičeno uvršča med najboljše jazzovske kitariste nove, recimo ji srednje generacije. Kljub odličnim ocenam številnih njegovih plošč in uvrstitvi albuma »Ornethology« v cenjeni Penguinov vodnik 1001 najboljših jazzovskih plošč vseh časov, kar je enkraten dosežek za slovenskega glasbenika, Šalamon ne spi na lovorikah, marveč ostaja izredno aktiven na diskografskem področju. Samo lani je objavil kar tri albume, in sicer vsakega z različno zasedbo.

Takoj na začetku letošnjega leta je obelodanil še en album, spet posnet z uveljavljenimi mednarodnimi glasbeniki, natančneje z glasbenikoma. Poleg italijanskega bobnarja Roberta Danija, s katerim sodeluje že dlje časa, je v aktualnem triu še ugledni ameriški pihalec Paul McCandless, znan iz benda Oregon, ki od začetka 70. let prejšnjega stoletja širi področje jazza z navezavami na klasično in tradicionalno glasbo. Pomemben gradnik specifičnega zvoka benda je prav McCandless s svojim nekonvencionalnim naborom pihal, saj med drugim igra na oboo, na tem albumu pa v roke prime še sopranski saksofon in basovski klarinet.

Navezave na klasično in v manjši meri tradicionalno godbo je slišati tudi na pričujočem albumu poetičnega naslova »Little River«, dejstvo, da je avtor vseh skladb Šalamon, pa priča tako o njegovem skladateljskem razponu kot o izredni zmožnosti interakcije z raznorodnimi muzičisti. To je prva plošča našega jazzarja z McCandlessom, nastala pa je na turneji leta 2013. Na albumu je najti nekaj starejših Šalamonovih skladb, ki jih je odel v nove aranžmaje. To je počel že prej, tokrat pa so tako stare kot nove skladbe umerjene v zračnejše, počasi se razpirajoče glasbene teme, ki veliko stavijo na meditativno, sproščeno vzdušje. Poudarek je večinoma na mehkobnih melodijah, lucidnem prepletu vseh treh glasbil, radoživem preigravanju, poglabljanju in občasnem preobračanju nosilnih tem.

Šalamon že nekaj časa na albumih bolj stavi na enotnost skladateljskega postopka in skupinskega zvoka kot pa na izstopanje posamičnih članov zasedb, ne glede na njihovo izpričano virtuoznost. Tudi svoje kitare ne postavlja nujno v ospredje in se bolj ukvarja z doseganjem takega zvoka, ki se bo najbolj prilegel tako posamični skladbi kot drugim glasbenikom. Na tem albumu je tako veliko skladb, ki jih v melodijskem in zvokovnem smislu pelje McCandless, Šalamon pa z mestoma zadržano, drugod pa kar energično in našpičeno igro odlično dopolnjuje tuhtajoče pihalske pasaže. Včasih McCandlessovo igranje spremlja z malone folkovskimi akordi, drugod pa mu kontrira z dopolnjevanjem melodije ali, kot omenjeno, s svojim rezkejšim zvokom poudarja njegov mehak zvok.

Morda edini komad, v katerem Šalamon poseže po rockovskih obrazcih, kar je sicer v preteklosti večkrat počel, je komad »Blown Away«, na albumu sicer tretji po vrsti, a v našem izboru bo prvi, ki ga boste slišali. Ta, pogojno rečeno, vdor rockovskega riffa v zvečine melanholično zvočnost albuma se obenem poigra s stereotipi. Šalamon komad uvede s težkim, temačnim rockovskim riffom, McCandless pa igra subtilno ponavljajočo se temo, ki bi lahko prišla tudi iz renesanse ali moderne klasike. A pretanjenost in fino uravnovešenost dveh zvočnih in ritmičnih nasprotij v nadaljevanju oba izvrstno preoblikujeta v iskrivo in bodečo medigro z vrtinčastimi in nabritimi solažami.

Če pa bi morali izbrati skladbo, v kateri pride najbolj do izraza McCadlessova preteklost iz benda Oregon, je to nedvomno sklepna skladba »Summer Strawberries«, sugestivna tema, ki s pretanjenostjo melodij in poudarjanjem premorov in tišine spominja na vzhodnjaške, še najbolj japonske godbene prakse. Tudi bobnar Roberto Dani se v njej najbolj izkaže; če je tudi v prejšnjih skladbah bolj umirjeno poudarjal ali še raje stopnjeval dogajanje, je tokrat čisto potopljen samo v nakazovanje, skiciranje, abstrahiranje, ko pač le z eno potezo zaobjame celotni smisel. Tudi v tej skladbi je prisotno že prej izpričano sijajno medsebojno ujemanje Šalamona in McCandlessa. Medtem ko McCandless plove enkrat po meditativni, drugič pa bolj vihravi, nemirni zvočni tvarini, Šalamon s svojo kitaro ustvarja preliv ali pa tudi semtertja bolj zareže, poišče ostre robove, jih poudarja ter s tem ustvari pravšnji kontrapunkt pihalčevim božajočim melodijam.

Album »Little River« gradi bolj na vzdušju kot moči, prej stavi na pretanjenost kot neposrednost ter večslojno počasno odstiranje kot pa na udarnost. Gre za še en sijajni Šalamonov dosežek, v katerem se je izkazal ne le kot premišljeni strunar in domiselni skladatelj, marveč tudi kot dobro obveščen in discipliniran poslušalec, ki soglasbenikom odpira prostor, jih spodbuja, usmerja in vešče dopolnjuje. V prvem planu je glasba, ki kljub le trem glasbenikom deluje izjemno polno in zaključeno. Tega najbrž ne bi bilo, če ne bi bila osmišljena celostno, z enakim poudarkom na vseh udeleženih in na vsakem zvoku posebej, kar je kar redek in toliko bolj občudovanja vreden dosežek!