Samo Records, 2012

Samo Šalamon nemara sodi med naše najbolj dejavne jazzerje, ob tem pa se je še zelo zgodaj začel uveljavljati v tujini, kjer je osvojil lep kup laskavih priznanj. Bolj pomembno kot naštevanje teh se nam zdi dejstvo, da je Šalamon že na začetku svoje poti zastavil visoke standarde tako zase kot svoje soglasbenike in da se jim poslej ni izneveril.

Mariborski kitarist v svoje zasedbe praviloma vabi tuje glasbenike in tudi na njegovem letošnjem albumu »Eleven Stories« ni nič drugače. V triu sta Samova stara znanca, francoski tubist in električni basist Michel Godard ter italijanski bobnar Roberto Dani. Z obema je že večkrat snemal, a pričujoči album je po albumu »Live!« iz leta 2009 šele drugi album posnet izključno s tem triom, torej brez drugih glasbenikov.

Omenjeni dve leti stari album pa z »Eleven Stories« poleg zasedbe druži še nekaj: oba sta posneta v živo. Če smo se pri ocenjevanju albuma »Live!« malce zmrdovali, češ da v končnem miksu publike skorajda ni bilo slišati, jo na »Eleven Stories« slišimo, sicer v majhnih doziranjih, ki pa vendar pomembno prispevajo k dinamiki albuma. Glasba na njem je namreč precej drugačna od tiste na albumu »Live!«. Če smo na njem slišali bolj našpičene, rezke in ostre zvoke ter precej energične skladbe, prinašajo »Eleven Stories« bolj umirjeno, zvočno pa bolj zaobljeno in mehkobno glasbo.

Album se začne z nežnim prebiranjem kitarskih strun, v katere se pretanjeno vplete še Godardov bas. Prva skladba s primernim naslovom »Preface«, torej »predgovor«, lepo nakaže tok albuma, obenem pa namiguje na sam knjižni naslov albuma, ki napoveduje, da bomo slišali zgodbe. Te se zvečine sukajo v umirjenem zvočnem valovanju, plastenju tekstur, pri katerem noben izmed treh glasbenikov ne izstopa ne z zvokom ne z načinom igranja, pač pa enakovredno pletejo zven in občutje skladb. Te so dostikrat zvočno razpotegnjene, občutek imamo namreč, da se je čas upočasnil.

Znotraj tega dolgega trajanja pa pride na površje pretanjen občutek trojice za skupinsko nadgradnjo oziroma zvočno sožitje. Mestoma nas nova Šalamonova glasba po zvoku in načinu gradnje spomni na tako imenovani ECM-ovski zvok, a treba je takoj pristaviti pomemben dodatek, da je v primeru Šalamonovega tria zvok veliko bolj neposreden in organski od tistega, kar srečamo na velikem delu kataloga omenjene založbe.

Šalamon še naprej, kar smo ugotavljali ob njegovih prejšnjih podjetjih, za svoje izhodišče jemlje raziskovanje kitarskega zvoka ali, bolje rečeno, glasbo gradi iz samega iskanje le-tega med samim igranjem in dopolnjevanjem z ostalima soborcema. Občasno se trio iz počasnejših, zvočno lahnih skladb poda med bolj iskrive tone. Takrat tako Godardova tuba kot Šalamonova kitara zazvenita popolnoma drugače, zvoki so nenavadni, saj spominjajo na elektronske ali računalniške zvoke, struktura pa je tukaj bolj ohlapna in se giblje v polju proste improvizacije.

Resnici na ljubo je takih komadov le nekaj in trojica jih je z občutkom potrosila med bolj umirjene ter tako ustvarila zanimive zvenske in tudi dinamične rešitve. Takrat band zazveni, kot bi se pognal v navdihnjeni svobodnjaški jam session, ki pa kaj kmalu spet da prostor za lebdeče in meditativne skladbe. V teh se trio izkaže z lepo zaokroženim zvokom, v katerem je veliko mesta za nakazane melodije, postope in odmeve.

Šalamon torej tudi na »Eleven Stories« ostaja zvest svojim zvočnim iskanjem z zadnjih albumov, le da jih je tokrat odel v manj naelektren zvok. Občutljivo izdelan pridušen zvok, skupno grajenje skladb, fino ravnovesje zvoka vseh treh udeležencev ter pozornost, ki jo namenjajo premorom oziroma vmesnem zvočnem prostoru, zaradi katerega skladbe zadihajo v polnosti, so le nekateri navdušujoči poudarki Šalamonovega novega albuma. Ti se ne razkrijejo takoj, pač pa v naša ušesa lezejo počasi in lenobno, tako kot je naravnana večina skladb. Zato seveda priporočamo večkratno in pozorno poslušanje!