samozaložba, 2023

Žanrska oznaka IDM v elektronski glasbi štrli iz svojih vrst kot pretenciozna črna ovca vse od uveljavitve v zgodnjih devetdesetih letih s kompilacijo Artificial Intelligence založbe Warp. Nemalo ljudem se zdi izjemno ironično neumna, ker kratica opisuje intelligent dance music. Seveda je nemogoče in napačno trditi, da je en glasbeni žanr bolj inteligenten od drugega in obratno, vendar tega kratica tudi ne počne. Ne navezuje se na inteligenčni kvocient ustvarjalcev in poslušalcev, temveč neposredno na naslov izvorne kompilacije žanra iz leta 1992. Kljub temu se je oznake prijel slab glas. Nadomestila sta jo izraza abstraktna in eksperimentalna elektronska glasba. Prvi deluje kot boljša ustreznica, a se ne izogne očitku pretencioznosti, medtem ko je drugi izraz popolnoma nekonkretiziran in lahko predstavlja dobesedno karkoli in zaradi tega ne predstavlja ničesar, bolj pa deluje kot koš za vse, česar poslušalci ne znamo umestiti v klasične plesne ali ambientalne žanre elektronske glasbe. Skozi leta je žanr izgubil ime in pozornost, elektronska glasba pa se je naprej razvijala. Danes imamo na ducate njenih podžanrov, ki predstavljajo nekakšno odstopanje od norme, kot je to takrat delal IDM. A prvotni iniciativa in senzibilnost glasbenikov, ki so se predstavili na tisti prvi kompilaciji, še vedno nista dobili drugega, bolj svojstvenega izraza kot tega, četudi ga je večina njih ob njegovem nastanku in prodoru v kulturo popolnoma zavrnila.

Kljub temu ne preostane druga možnost, kot da anonimnega ustvarjalca z aliasom Samplequence poskusimo zajeti v oznako IDM. S podžanrom in njegovimi ustvarjalci deli mnoge očitne kvalitete, filozofije in produkcijsko-ustvarjalne pristope. Slišimo lahko izjemno afiniteto do plesne elektronske glasbe, iz katere izstopajo electro, jungle in hardcore. Slišimo njegov osebni pristop, ki ga narekuje unikatna senzibilnost do žanrskih prvin in se izraža v njihovi uporabi, postavitvi. Vpogled imamo tudi v njegov SoundCloud katalog, zasnovan kot nekakšen dnevnik demov in eksperimentov z zvokom. Prvi vnos je začetek njegovega glasbenega izražanja, vsak naslednji pa je malce daljši, konkretnejši in bolj osmišljen eksperiment oziroma komad od prejšnjega. In tako je po dobrem letu preko nenehnega preiskovanja, dekonstrukcije in iskanja lastnega izraza marca letos luč ugledal album Eqsnik.

Enajst komadov dolga bera priča o njegovem glasbeno-producentskem razvoju in izjemno piflarski študioznosti. Samplequence razume zvok seveda kot prenosni medij za glasbo, obenem pa tudi kot material, s katerim brezkompromisno razpolaga, s katerim kipari v času. Začutimo sistematičo gradnjo patchev v VCVRacku, ki producentu ponuja svojstveno kontrolo nad potekom komadov. Perkusijo postavlja kot gonilno ritmičo silo, na katero se vsi drugi elementi vpenjajo, odstopajo od nje in nato spet vračajo pod njeno okrilje. Ponekod tudi njeno ritmiko poruši in jo nato spet postavi na noge. Veliko uporablja značilno IDM-ovske pade, ki bolj povedno zaznamujejo komade z dodatkom emocijskih trenutkov. Krajši komadi na albumu pa se povsem podredijo eksperimentaciji in modulaciji. Vendar jih je številčno preveč, zato izgubijo funkcijo prehodnih del albuma in delujejo bolj kakor eksperimenti iz njegovega SoundCloud kataloga kot pa nedovršeni izdelki. Druga stvar, ki zmoti potek albuma in je veščim poznavalcem žanra bolj očitna, je opazna podobnost ustvarjalcem, kot so Aphex Twin, Boards of Canada in seveda Autechre. Podobnost se kaže v domeni oblikovanja zvokov in v sami kompoziciji in je tako težko spregledana.

Čeprav se Samplequence očitno navezuje na dela, stara trideset let, je album Eqsnik vseeno pokazatelj njegove želje po nadaljnjem raziskovanju žanra in elektronske glasbe nasploh, poleg tega pa kaže izjemno senzibilnost in nagnjenost k razvijanju lastnega zvoka. To je bilo mogoče trditi tudi za vsa velika imena, ki so vzniknila, ko se je žanr IDM-a postavljal na noge v devetdesetih letih. Poudarimo tudi, da se v morju današnjih izdaj v elektronski glasbi, ki so bojda eksperimentalne ali bolj levopolne, a so med seboj zelo podobne, od kvazi (post)internetne prek klubske glasbe do konceptronike, sliši pričujoča plošča Eqsnik vseeno kot zadetek v terno. Seveda ji lahko očitamo nekakšno nostalgično zazrtost v preteklost, a se ob poslušanju zdi, da ima glasba kvaliteto neopisljivosti, ki jo je v intervjuju nekoč izrazil legendarni Aphex Twin, nanašajoč se na elektronsko glasbo. Samplequence izraža to abstraktnost z visoko mero odličnosti.