Mais Um Discos, 2023

V kaosu življenja libanonskega Bejruta so se uspela ohraniti trdna tla, po katerih stopa zasedba Sanam, ki si je pot utrla tudi do naše frekvence. Šestčlanski bend je nastal pred nekaj leti, ko jih je k sodelovanju spodbudilo povabilo na nastop s Hansom Joachimom Irmlerjem iz nemških krautrockerjev Faust. Glasbeniki so že pred tem aktivno delovali v nekaterih bejrutskih bendih, denimo Kinematik  in dreampopovskih Postcards, ter tako v zasedbo Sanam vstopili z veliko nabirko znanja. Na bejrutski sceni, na kateri klubsko življenje vrvi, se sicer poganjajo z močno voljo. Debitantski album Aykathani Malakon se je razvil iz rezidence, na katero so se odpravili skupaj, bi pa brez tega podatka poslušalec le stežka ugotovil, da so bile okoliščine tvorbe materiala prav takšne. Komaj namreč verjamemo, da glasbe skupaj ne ustvarjajo že od nekdaj.

Arabske melodije so primeandrirale vse do balkanskih in si z njimi izmenjale formo. Tako na začetku komada 94 predvidimo razpotegovanje tega znanega toka. Na nalezljivo melodijo skladbe, ki je pravo malo izživljanje nad brenkali, bi se nedvomno zasukal tudi kakšen derviš. Poleg zvokov bobnov, basa, kitar in sintov glasbeniki ponudijo še zvoke buzuka, glasbila, ki je večkrat omenjeno tudi v primerjavi s sazom, neko vrsto lutnje z dolgim vratom. V skladu z izrazom zasedbe je ta pobratena tudi z elektroniko, ki je spreparirana v tandemu z igranjem inštrumentov. Efekti so spojeni sila neopazno in za nobenega ne moremo reči, da ni na mestu. Izkušnja poslušanja je tako še bohotnejša in omogoča nemoteno sledenje bendovi špuri

Sanam so postfolk snovanje svojega izraza vzeli nadvse resno in v album smiselno vključili domačo tradicijo, ovito v intenzivno nizko zvočenje. Ne zaznamo tiste prekomerne tradicionalnosti, ki se v glasbenem prostoru prevečkrat osmisli na prvo žogo, temveč ima poigravanje prelestnega zvoka buzuka in kitarskega hrušča jasno določen namen. Z eksperimentalno formo uglasbitve zasedba osvetljuje tudi nekatera dela njim bližnjih arabskih pesnikov. Pevka Sandy Chamoun je izbrskala besedila teh piscev in jih s stabilno otožnim glasom, ki se ob nizkih tonih prebije vse do našega drobovja, zapela, izgovorila in zakričala z naostreno čistostjo. V komadih prisotnost péte besede sicer premišljeno variira. Glasbeniki znajo presoditi, kdaj je bolje, da nek komad ostane inštrumentalen.

 

Album Aykathani Malakon se nič kaj osiromašeno muza v razpoložljivem prostoru in ga tudi zadovoljivo zapolni. Nepotrebnih zvočnih dodatkov, ki bi se pojavili samo zato, ker se po njih lahko poseže, skorajda ni. Ne glede na število različnih tonov se ti gibljejo po stopnički iste intenzitete, za ohranjanje te nasičenosti pa celoten inštrumentarij ni nujen, kot to glasbeniki pokažejo denimo v komadu Oulola Emmo. Nekoliko bolj psihedeličen je osmi komad s plošče, Mouathibatti, v katerem se glasbeniki dodobra namučijo z vključevanjem raznolikih motilcev in sekalcev pisane, zasanjane atmosfere, tako da se skoraj zazdi, da nam na vsak način hočejo razkazati vse svoje zmožnosti. To jim prefinjeno tudi uspe, s tem pa glasbeniki dokažejo, da se drznejo predati nojzerskim odsekom in jih mojstrsko ukrotiti.

 

V zadnjem, osemminutnem komadu Rings se skriva kanček več potenciala za še bolj razprto obliko, na free jazz spominjajočo razsnovo plošče. Lahko bi rekli, da je bila to izgubljena priložnost za dodatno upravičeno bahanje na inštrumentih, vendarle pa to ne zamaje stabilnosti prvenca Aykathani Malakon. Ob zadnji sekundi zvoka, ki ga naše uho še zazna, obvisimo in si želimo ponovne izkušnje te srhljivo všečne transverzale, na katero smo se vzpeli z zasedbo Sanam.