Domino, 2019

Indie glasbo preveva vse več tako imenovanih bedroom artistov, glasbenih projektov, v katerih en sam človek spiše, aranžira, posname in zmiksa celotne albume, ponavadi - kot nakazuje že ime - kar iz svoje lastne spalnice. Ob uporabi trenutno dostopne in enostavne tehnologije snemanja so kariere začenjali Mac DeMarco, Car Seat Headrest in bolj nedavno tudi Clairo. Fenomen pa seveda ni izključno ameriški; tu lahko omenimo dva izjemna domača spalničarja M O R V E R N-a in Rush to Relax. A vselej, ko je govora o raznoraznih one-man projektih, se iz nekega neznanega razloga pogosto izpusti ime (Sandy) Alex G. Alexander Giannascoli, doma iz Philadelphije, sprva pod imenom Alex G in kasneje z dodatkom Sandy, ki ustvarja že od začetka tega desetletja. Podobno kot njegovi že prej omenjeni vrstniki, je glasbo sprva izdajal v samozaložbi na bandcampu, kasneje pa ga je pograbila večja založba – trenutno namreč svojo glasbo izdaja pri založbi Domino. Skozi leta je izklesal svoj prepoznavni zvok, mešanico akustične melanholije preminulega Eliotta Smitha in modernega lo-fi bedroom popa. In to kar precej uspešno - velikanom indie folka Fleet Foxes se je pridružil na turneji kot predskupina, njegovo igranje kitare pa lahko slišimo tudi na plošči Blonde Franka Oceana – po mnenju Pitchforka albumu desetletja. Alex sicer tudi redno koncertira po Ameriki in Evropi, a njegovo ime ni tako prodorno, kot bi si na podlagi naštetih dejstev lahko mislili. Zakaj je temu tako, bomo ob recenziji njegove osme plate House of Sugar poskusili ugotoviti v tokratni Tolpi Bumov.

Plošča je na prvo poslušanje solidna, četudi malo mlačna. Komadi niso pretirano udarni in so povezani v nekoliko neočitno celoto. A po prvotnem vtisu se zgodi nekaj zanimivega. Komadi se v uho usedejo v tolikšni meri, da si v ponovno poslušanje albuma praktično prisiljen. Po tem se cikel ponovi znova in znova, nakar se v Alexovem svetu znajdeš zares globoko, na robu obsesije. House of Sugar je nedvomno izvrsten album, vsaj kar se tiče primernosti za ponovna poslušanja. Na prvi pogled preprosti komadi v sebi skrivajo kompleksne, idiosinkratične strukture, ki jih Alex izvrstno nadgradi s svojo pop senzibilnostjo. Rezultat so izredno poslušljivi in zapomnljivi komadi, ki niso niti vsiljivi niti dolgočasni. Prav tu se skriva ta prvina, ki Alexov izraz ponese na višji nivo, njegova songwriterska sposobnost in občutek brezskrbnost sta na albumu prisotna v neverjetni količini.

House of Sugar se začne z enim bolj eksperimentalnih komadov s plate Walk Away, ki se iz prikupnega šundra razvije v svojo spevnejšo različico. Sledi vijugasta pot pesmi, ki prečka teritorije akustičnih balad, catchy indie štikelcev, zvokov starih video iger, eksperimentacije, težjih ritmov in pop komadov, ki slonijo na pravi strani guilty pleasure oznake. Kljub temu dezorientiranemu popotovanju skozi gozd raznolikih glasbenih stilov in idej pa album ne izgubi rdeče niti. Izriše se nam jasnejša slika širše tematike plošče, ki sloni na avtorjevi zviti interpretaciji otroške zgodbice bratov Grimm o Janku in Metki. Ta je najbolj očitno uporabljena v singlu plate Gretel, kjer Metki uspe pobegniti čarovnici, ki poje njenega brata, a se Metka v svoji želji po dodatnih sladkarijah vseeno odloči za vrnitev. Tematika požrešnosti in pohlepa se ponavlja skozi celotno ploščo, prisotna pa je tudi dobra mera avtorjeve nostalgije - spominjanja na lastna dejanja, kar se za kovanje zanimivih in prikupnih naritivnov izkaže kot plodna kombinacija.

(Sandy) Alex G je na House of Sugar nevsiljiv. Njegova glasba je na voljo vsem voljnim poslušanja, a se morajo za to odločiti sami. V današnjem svetu internetne promocije se je Alex odločil za zgledovanje po mantri Franka Oceana in ne izpostavlja privatnega življenja. Četudi to pomeni, da igra v manjših koncertnih prizoriščih, se lahko tolaži z dejstvom, da je občinstvo tam zaradi njegove glasbe in ne zaradi nekega kvazi socialnega statusa. A ta manjša prizorišča Alex v zadnjem času konsistentno polni do zadnjih kotičkov. Zanimivo bo spremljati, če mu bo – s še enim več kot solidnim albumom – uspelo ostati na stranski liniji indie glasbe. Najverjetneje se bo izkazalo, da ne.