Cuneiform, 2013

Rob Mazurek je še do nedavnega, ko je s svojimi underground zasedbami gostoval tudi v Cankarjevem domu, veljal za inovativno stičišče raznolikih vplivov, ki pa jim je znal vliti svojevrsten pečat in jih formirati v prepoznaven zvok. Oziroma, to mu je uspevalo predvsem s formiranjem zasedb, katerih člani so se vedno napajali tako pri jazzovskih mojstrih kot sodobnih rockovskih in elektronskih tokovih. Predvsem Chicago je s svojo zgodovino kreativnih muzik in mejno sodobnostjo temu srečevanju dal spodbuden odriv in sledili smo lahko številnim premikom in variacijam znotraj različnih Chicago Underground postav. Če je Sao Paulo Underground v vse skupaj uspelo vmešati še konkreten pridih brazilskih tradicij, pa po njihovi četrti izdaji že lahko slutimo obrzdanost neštetih variacij. Sao Paulo Underground je očitno postala nekakšna stalnica, kjer se raziskovanje in preskušanje nekoliko zaustavi in giblje znotraj zdaj že poznanih smernic.

Te pa seveda nikoli niso bile v predvidljivosti ali dobro definirani žanrski fuziji. Kar ostaja stalnica, je specifičen zvok, bolj živahen od delne ambientalnosti Isotope 217, stalnejši od Chicago Undergrounda in precej bolj razdelan kot v Mandarin Movie, če vztrajamo v primerjavi z nekaterimi starejšimi Mazurekovimi zasedbami. A po štirih izdajah je verjetno tako primerjanje že zapadlo, saj Sao Paulo že od samega začetka deluje kot nekakšen orkester v malem. 

Na začetku projekt Mazureka in brazilskega tolkalca Mauricia Takare je kmalu prerasel v stalnejšo zasedbo, ki je na pričujoči plošči ustoličena v obliki tria. Poleg omenjenih še Guilherme Granado na klaviaturah in samplerju. Kljub temu ustoličenju pa zasedba ne deluje kot bazičen trio, saj so njihove dejavnosti znotraj glasbe še vedno enako variirajoče, kot posamezne skladbe, pa četudi so te sorazmerno kratke. Tako tudi tu najdemo nekaj melodičnih plesnih biserov, Mazurekove Into the Rising Sun, Evetch ali The Love I Feel for You is More Real Than Ever. Kjer gredo Sao Paulo z nekaterimi vižami dobro v uho, nas sicer kljub kratkim dolžinam preseneti tu kaka sprememba v ritmu, tam spet nenavadna zvočna linija, ki pesmici doda moment napetosti. 

Sama zasnova plošče, ki je bila posneta lani v čikaških studiih, pa tudi tokrat poteka na efektu prelivanja, v katerem hitro prepoznane pesmice zapadejo v skupinske improvizacije ali manj razpoznavne zvočne vtise. Six Handed Casio tako na primer prepoznavnemu zvoku Mazurekovega korneta zoperstavlja atonalno elektroniko, kar v kombinaciji s pridušenim bobnarskim drncem da nekoliko nenavadno sliko skupinskega muziciranja. Bolj subtilno pa skupinska igra (do)seže v počasnejših skladbah, kakršna je na primer vsaj nominalno posvetilo Sun Raju, ArNus NusAr, ki po naše z omenjenim glasbenikom nima prav veliko povezav. Kot v nekaterih zaključnih skladbah plošče, se tudi tu Sao Paulo Underground še najbolj približa zvočnemu raziskovanju, pod katerega je podpisana celotna zasedba. To pa poteka v tišjih registrih, v katerih se občasen solističen vložek praviloma ne prebije do glavnega glasu.

Na splošno pa Sao Paulo Undergrounda ne moremo več opisati zgolj s križanjem med brazilskimi ritmi in čikaškim eksperimentom. Povedno je sicer že to, da je pod najbolj 'brazilsko' zveneče skladbice podpisan Mazurek, pri čemer pa kljub njihovi posrečenosti ne bi mogli govoriti o vrhuncih skladb. Teh je največ prav v skupinski igri, ki konsistentno prikaže nekaj očitnih premikov med posameznimi skladbami, seveda brez razpada v mavrično pisanost brez vezivnega tkiva. A glede na nekaj naštetih elementov ravno tako težko rečemo, da se četrta plošča kaj bistveno razlikuje od vsaj prvenca. In zakaj bi se?