Cuneiform, 2016

Kot je pred leti v intervjuju za The Wire zapisal Bill Meyer, je Robu Mazureku, enemu osrednjih obrazov čikaške eksperimentalne scene in nasploh globalne jazz avantgarde, v iskanju odgovorov na vprašanja, ki nam jih zastavlja vseobsegajoči kozmos, uspelo naplesti svojevrstno globalno zvočno mrežo. Kot skladatelj, multiinštrumentalist in improvizator Mazurek spaja godbe čikaškega in sãopaulskega glasbenega podzemlja, dediščino velikanov free jazza Billa Dixona ter Pharoaha Sandersa in v isti sapi zapuščino hardcore punka 80. let, zvočne zapise amazonskih džungel, futuristične elektronske eksperimente ter na desetine drugih glasbenih praks iz različnih kotov in kotičkov sveta. In čeprav so pri São Paulo Underground, zgolj enemu od njegovih številnih projektov, doslej relativno izstopali elementi brazilskih ljudskih godb, pa peti album Cantos Invisiveis predstavlja talilni lonec prenekatere glasbene tradicije, ki v navezavi na druge prvine izgublja svoj geografsko določljiv karakter in se razrašča v nekaj transkontinentalnega, izmuzljivega, neoprijemljivega. 

Na to aludira že naslov, ki ga prevajamo kot nevidni oziroma izginjajoči napevi ali vogali — povsem adekvatna metafora za zvoke benda, ki ga ob Mazureku na solo kornetu, Mellotronu, različnih sintetizatorjih, perkusijah in mikrofonu sestavljata še dva Brazilca, tolkalec Mauricio Takara in klaviaturist Guilherme Granado, ter občasno švicarski pihalec Thomas Rohner. Vendar so to samo njihovi izhodiščni inštrumenti, saj kot multiinštrumentalisti na albumu poprimejo še vsak za kopico drugih zvočil od modularnih sintetizatorjev in elektronike, tolkal in tradicionalnih instrumentov, kot sta rabeca in cavaquinho, pa do lastnih glasilk. Od tod torej vsa ta zmešnjava akustičnih in elektronskih zvokov, matematično premišljenih modulacij zvočnih valov in instinktivnih solističnih izbruhov, stoletnih ljudskih tradicij in v isti frazi abstraktnih zvokov znanstvene fantastike.

Kot vezivno tkivo naštetih dihotomij gre navesti karnevalsko vzdušje, ki preveva njihove izginjajoče napeve. Termin uporabljamo v skladu z Bahtinovo definicijo karnevala kot stičišča Oblasti in Ljudstva, kjer v prazničnem vzdušju vse najbolj sveto in strah vzbujajoče postane žrtev ljudske satire, predmet posmeha, ki je skozi domišljijo ljudskih množic transformiran v groteskno in tako izenačen z ljudskim. Nevidne vogale zasedbe São Paulo Underground lahko tako na nek način razumemo kot metaforo za zabrisanost mej med »nami« in »njimi« v času karnevala kot združevalnega elementa ljudi vseh razredov, ras in spolov. Kajti kakor Rabelaisevi norci spodkopavajo dominantne poglede na sveto in profano, tako Mazurek in kompanija še naprej, čeprav morda ne več tako radikalno, spodkopavata definicije lepega v glasbi.      

Multietnični izvori njihove godbe dajejo podlago za kolektivni glasbeni ritual, v katerem prevladujejo radoživost, radovednost in vsesplošna radost. Ta duh se manifestira tako v tretjem, vokalnem delu uvodnega triptiha Estrada Para o Oeste in sledeči Violent Orchard Parade kot v obeh vrhuncih albuma, skladbah Cambodian Street Carnival in Olhaluai. Kakor pravi sam Mazurek: »Vokalni karakter te specifične glasbe kliče po ljubezni in sočutju, po radostih in žalostih življenja. Je kot ulična parada za vsakogar.« Zaradi določenih eksperimentalnih momentov, kot je denimo na zmanipuliranih zankah abstraktnih zvokov sintetizatorjev in ludističnem funky grooveu izoblikovana Lost Corners Boogie, in še nekaterih prosto improviziranih pasaž, kjer prevladujejo salve dezorientirajočih perkusij ter vrtinci z efekti in filtri pedantno moduliranih elektronskih zvokov, ki jih Mazurek prebada z izbruhi sprocesiranega korenta, težko pritrdimo njegovi zadnji trditvi. Resda pa v zaokroženi celoti zaobjeta slogovna pestrost resnično ponuja številna izhodišča za ušesa z različnimi preferencami.   

Album, ki ga skupaj držita že omenjena uvertura in kar 16-minutni epilog Falling Down From the Sky Like Some Damned Ghost, v svoji sredini ponuja tudi preproste baladne uspavanke kot Of Golden Summer, eksemplarične primerke sodobnega jazza, kot je denimo komad Fire and Chime, ki v misli prikliče dela britanskih Polar Bear, ter vokalno-ritmične eksperimente kot Desisto II. In čeravno ob prvem poslušanju ta mnogoterost zvokov do neke mere deluje konfuzno, pa se ob večkratnih povratkih vse lažje izgubljamo v njihovih zdaj izstopajočih, zdaj zabrisanih detajlih. Kot eklatanten primer gre tu ponovno omeniti zaključni improvizirani kvadriptih, ki nas od abstraktnih elektronskih eksperimentov modularnih Moogov, Mellotrona in druge elektronike kot iz kakšnega sovjetskega sci-fi filma 70. let pripelje do psihedeličnega, »out of joint« arpeggia, ki slednjič ne vodi nikamor. Improvizacija namreč potihne, skladba pa se nadaljuje z ekstenzivnim prepletom zvokov nebeških sintov, perkusij in veseljaškega petja, ki se hipnotično ožijo in širijo, vse dokler se v sklepnem delu ne razvijejo v cirkusantski orgelski motiv. Mazurek ga nadgradi z minimalnim, toda v vseh ozirih učinkovitim solom na kornet, in album v postrockovskem slogu čikaških kolegov Tortoise pripelje do poslednjega zvena. 

Na Cantos Invisiveis torej še naprej prevladuje logika zvočne fluidnosti, ki nas od oprijemljivega vodi proti neznanemu in spet nazaj. Včasih se zazdi, da določenih potez benda ne razumemo, zato nanje projiciramo svoje interpretacije in frustracije ter se sprašujemo, zakaj tako? Zato se v tem kontekstu zdi smiselna misel poljskega pisatelja Stanislawa Lema, avtorja romana Solaris, v katerem v zaključnih poglavjih spregovori o nedoumljivosti določenih stvari. Včasih se zdi, da bi bilo bolje sprejeti dejstvo, da določenih stvari ne moremo razumeti … Razumeti torej, da obstajajo stvari, ki so preprosto nedoumljive, in zato raje uživati v njihovi nedoločljivosti in izmuzljivosti, v njihovih izginjajočih, neulovljivih obrisih in hitro hlapljivih slutnjah človeškega duha.